Pretresljive zgodbe iz Ukrajine

Skupaj z Natasho in Oksano, prostovoljkama na misijonu v Kijevu, smo vstopili v prepoln metro. Presenetil nas je smrad in močan vonj po urinu. Poleg mene, pri vratih metroja, je stal brezdomec.

Oksana je ogovorila brezdomca, ker mu je želela povedati, kje lahko dobi pomoč. Začeli smo pogovor. Berač je pripovedoval, da se je pred leti bojeval v Afganistanu, potem pa v Ukrajini ni dobil nikakršne možnosti za zaposlitev in dostojno bivanje. Na metroju je bila tišina, ljudje poleg nas so poslušali pogovor.

Medtem, ko je pripovedoval svojo zgodbo, se je iz množice besno oglasil mlajši moški:

‘Poslušaj! Najprej se pojdi domov očistit, potem pa pridi nazaj in govori.’

Zakaj? Zakaj?

Presenečeni smo pogledali jeznega sopotnika. Brezdomec je bil užaljen in se je začel braniti. Očitno so njegove besede v mladem možu izzvale še več jeze.

Metro se je v tem času ustavil na naslednji postaji in odprla so se vrata za nami. Moški se je na silo pririnil do nas in z nogo brcnil berača v trebuh, da je ta nemočno padel iz vlaka in obležal na postaji.

Nihče od sopotnikov ni izstopil, da bi mu pomagal. S Silvo sva se pognala iz metroja in pomignila Oksani in Nataši, naj priskočita na pomoč. Potem so se vrata zaprla in metro je odpeljal naprej.

Brezdomcu sem pomagal na noge, medtem ko je ta jokal pred nami in ponavljal: ‘Zakaj je bilo to potrebno? Le za hrano beračim. Zakaj? Zakaj?

Žalostni in zaskrbljeni

To se je zgodilo dan potem, ko sva iz Rima priletela v Kijev, na misijon, kjer služijo Lazaristi in Marijine sestre.

Razlika v temperaturi med Italijo in Ukrajino je bila precejšnja, a mraz ni bil tisto, kar naju je v resnici presenetilo. Medtem ko sva iz letališča hodila proti misijonu, sva opazovala mesto in ljudi na ulicah.

Zgradbe in stanovanjski bloki so ostali prav takšni, kot smo jih bili vajeni v Sloveniji pred tridesetimi leti, še v času Jugoslavije. Obrazi mimoidočih ljudi so resni, mrki in žalostni. Na ulicah je veliko vojakov, mladi fantje, ki za svojo domovino odhajajo v vojno na vzhodni del Ukrajine, v Donetsk in Lugansk, branit mejo pred ruskimi vojaškimi silami.

Gor ali dol – prihodnost še vedno negotova

Če sva bila v Italiji, Franciji in Španiji vajena živahnega vrveža v podzemni železnici, so kijevski metroji, čeprav polni ljudi, nenavadno tihi.Tekoče stopnice vodijo potnike 30 metrov globoko pod zemljo, strmo in hitro. Zamišljeni in zaskrbljeni Ukrajinci se vsak dan vozijo gor in dol v službe, domove, po opravkih, v prihodnost, ki je v tem času še vedno zelo negotova.

Misijon Marijinih sester

Marijine sestre, misijonarke, so od glavne železniške postaje oddaljene slab kilometer. Na pol poti do tja nama je naproti prišla sestra Marta Meško.

Vstopili smo v misijonsko hišo, ki poleg doma Lazaristov stoji v mirnejši soseski Kijeva, le nekaj metrov proč od močno zastražene ambasade Savdske Arabije.

Tam sva spoznala še dve Marijini sestri, Slovenko Barbaro Peterlin in sestro Vasilinko, Ukrajinko. Sestre, ki že leta tiho in predano služijo najbolj ubogim ljudem v Ukrajini, brezdomcem, bolnikom in obubožanim, prezrtim, odrinjenim na rob družbe, za katere se drugi ljudje običajno ne zmenijo.

Socialni obraz Ukrajine

Sestre so nama postregle s kavo, toplim čajem in okusnim pecivom. A postregle so nama tudi s pretresljivimi zgodbami, ki razkrivajo duha v tej preizkušani državi.

Rak rana Ukrajine so brezdomci. Kot pravi sestra Marta, so brezdomci na ulicah vizitka države, odnos do njih pa pravi pokazatelj stanja v družbi. Biti brezdomec v Ukrajini pomeni biti brez kakršnekoli možnosti za dostojno življenje, če se zanje seveda ne zavzamejo ljudje, ki verjamejo v dostojanstvo vsakega človeškega življenja, ne glede na stan, status in premoženje.

Delo z brezdomci v Kijevski bolnišnici

Sestre veliko časa preživijo v bolnici, kjer skrbijo za nego in higieno ljudi iz ulic. Težko je odgovoriti na vprašanje, zakaj zanje ne poskrbi bolnišnično osebje. Morda zato, ker jim je škoda denarja in časa, morda zato, ker ni dovolj usposobljenega osebja, a najbolj verjetno zato, ker jim preprosto ni mar zanje.

Kakorkoli, bolnišnica poskrbi za ljudi, ki si zdravje in nego lahko plačajo sami. V zastarelem bolnišničnem kompleksu blizu misijona je tako nekaj zanemarjenih sob z razmajanimi posteljami namenjenih ljudem iz ulice.

Po operacijah ali resnejših posegih, ki jih zdravniki sicer izvedejo na račun države, berače iz ulice prestavijo v ‘njihove’ sobe’, kjer so prepuščeni na milost ali nemilost prostovoljcev.

Ko se čas izteče

Sestri Marta in Barbara sta nama pripovedovali o nedavnem dogodku z Vladimirjem, ki je nepokreten ležal v sobi za brezdomce na koncu oddelka.

Zakaj je prišel v bolnico ni jasno, bilo pa je očitno, da potrebuje oskrbo in nego. Ležal je v umazani postelji, razmočeni od urina in znoja. Ob enem izmed rednih obiskov, ki jih na tem oddelku opravljajo, so ga naše sestre umile in oskrbele, za kar jim je bil seveda neizmerno hvaležen.

Nazaj na ulico

A čez nekaj časa je na misijon poklicala neka prostovoljka in začudeno vprašala, zakaj Vladimir leži na ulici. Kot se je izkazalo, se je osebje v bolnici naenkrat odločilo, da je zanj čas ‘zdravljenja’ končan, zato so ga z vozilom odpeljali v mesto in ga odložili nekje na ulici. Ko so sestre soočile zdravstveno osebje s tem dogodkom, so se ti obotavljivo zagovarjali, da je Vladimir odšel sam. Dejali so, da je pobegnil.

Si predstavljate nepokretnega človeka, brez svojega doma, kako beži iz bolnice, da bi se sredi zime lahko ulegel na mrzla tla, sredi vrveče kijevske ulice?

‘Prav nič novega,’ se je bridko nasmehnila sestra Marta. ‘To je le najnovejša izmed številnih zgodb, ki se vsak dan dogajajo sredi Ukrajine.’

Dostojen pokop umrlega je delo usmiljenja

Sestre so pripovedovale o tem, kako bolnice ravnajo z umrlimi brezdomci. Običajno je tako, da trupla enkrat na tri mesece odvažajo na ‘pokopališče za brezdomce’. Do takrat ležijo v mrtvašnicah, tudi po več mesecev, pač toliko časa, kolikor je potrebno, da se jih iz vseh ustanov Kijeva zbere dovolj.

Nedavno so izvedele, da trupla ljudi iz ulic pokopavajo v mestu Brovary. Zato so se z diakonom Janom, lazaristom in nekaterimi prostovoljci ter prijatelji misijona skupaj odpravili na to ‘pokopališče’ in opravili katoliški obred za vse ljudi, ki počivajo na tem kraju.

Plevel nad zemljo umrlih brezdomcev

Zakaj beseda ‘pokopališče’ v narekovaju? V bistvu ne gre za pokopališče, kot ga običajno razumemo pri nas. Brezdomci so pokopani na nekem polju izven mesta. Z bagerjem izkopljejo dolg jarek, kamor položijo trupla, drug poleg drugega, in jih zagrebejo.

Sestre so našle ‘sveže’ pokopališče ljudi, pokopanih v zadnjih nekaj mesecih. Mesto drugih brezdomcev, ki že leta počivajo na tem kraju, je poraslo z visokim plevelom, zapuščeno in pozabljeno.

Zavihala sva rokave

Sestra Marta je poskrbela za najino namestitev. Prenočujeva v velikem poslopju Dominikancev, na teološkem Institutu Tomaža Akvinskega. Poleg predavalnic, klavzure, kuhinje in dvorane je tudi mnogo sob za goste.

Najino delo je lepo, razgibano in polno priložnosti za spoznavanje realne socialne slike današnje Ukrajine. S sestrami obiskujeva brezdomce v bolnišnici, kjer pomagava pri negi, umivanju in osebni higieni. Neposredno sva lahko doživela okoliščine, v kakršnih se znajdejo bolni, onemogli ali poškodovani ljudje iz ulice. Slike in prizori, ki bodo za vedno ostali pred najinimi očmi!

Obiski na domovih

S sestro Barbaro in Vasilinko smo doma obiskali ostarelo gospo Galo, ki je po možganski kapi že štirinajst let prikovana na posteljo, popolnoma odvisna od pomoči naših misijonark in sodelavcev iz Karitasa.

Skupaj z njo sicer živi sin z dekletom, a svoji mami ni v veliko pomoč. Prej v breme. Skromno socialno podporo, ki jo Gala dobiva od države, v celoti porabi za alkohol in zabave z dekletom ter prijatelji v njenem stanovanju.

Brezbrižnost

Ko smo vstopili v prostor, je bil prizor dovolj zgovoren. Odpadajoč omet na stenah, zaprašene police in cigaretni dim. Medtem ko smo umivali in oskrbovali gospo Galo, sta sin in njegovo dekle sedela v kuhinji, pila kavo, kadila in se mirno pogovarjala. Tisti dan gospa ni imela modric ali sledi krvi, a sestre včasih opazijo tudi to.

Nočni center za brezdomce

Projekt, na katerega so misijonarke zelo ponosne, je novo zatočišče za brezdomce, blizu glavne železniške postaje Vokzalna. Organizacija Depaul v nočnem času namenja prostor ljudem iz ulice, da ti lahko pričakajo jutro na toplem in se tako izognejo morebitni smrti zaradi podhladitve, kar se v Ukrajini še vedno zelo pogosto dogaja.

Cena za dobrodelnost je visoka

Depaul plačuje izjemno visoko ceno za ta dobrodelni namen. Mesečna najemnina prostora, ki obsega 200 m2, znaša 1000€! Za državo, kjer normalna plača delavca znaša 200€ in kjer brezposelnost presega 20 odstotkov, je to zelo veliko. Na vprašanje, zakaj so cene tako visoke, je sestra Marta le skomignila: ‘To je pač Kijev. Vsak želi rešiti svojo kožo, zato s cenami ne prizanašajo nikomur.’