Postna meditacija: Ko Bog molči

Tišina. Tista prisotnost, prej tako jasna, svetla in glasna, je izginila. »Gospod, kje si?«

Še malo prej v Tvoji tolažbi, zdaj zbegana iščem Tvoj pogled. Ne najdem ga. Kot da milost počasi odteka iz mene. Zbegam se. Zopet zakličem: »Gospod, si tu?«

Še vedno tišina. Poskušam moliti. Praznina. Puščava. Počasi, a vztrajno vstopa bolečina. Zapuščenost. Nemoč. Vzamem Sveto pismo. Iščem uteho. Iščem razlago, smer, pojasnilo. Iščem odnos, ki izgleda, kot da se je pretrgal. Listam. Berem. Srce ostaja prazno. Nato se ustavim pri besedah:

»Kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe in moja zaveza miru se ne bo omajala, pravi tvoj usmiljeni, GOSPOD« (Iz 54,10).

Znova in znova si ponavljam stavek: moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe in moja zaveza miru se ne bo omajala. Držim se ga, krčevito in neomajno in ga ne izpustim. Moja duša pije to besedo kot suha zemlja kapljice vode. Počasi se napaja. Prihaja notranja moč. Za kratek čas pride tudi nekaj miru.

A po nekaj dneh moč te besede v meni začne usihati. Poskušam moliti. Vračam se k Božji besedi. Znova in znova si ponavljam besede iz Izaija. Ostajata hlad in samota.

»Moj Bog, na kaj naj se oprem, če ne najdem več utehe v Tvoji besedi?«

Počasi, postopoma, se v meni začne prebujati jeza. Upor. Ne morem več. Nočem več tako! Tako si želim milosti, prisotnosti, tolažbe. Pogrešam Te, Gospod!

Izčrpala sem vse razumske argumente, s katerimi sem se poskušala potolažiti. Da je to duhovni boj, v katerem je treba le zdržati. Da tako raste in se krepi moja vera. Da, saj vem, pa me je vseeno strah! V svetem obhajilu se trudim govoriti, prepričevati,… Gospod, saj vem da si tu, ampak govori mi prosim. Potrebujem Tvojo besedo.

Zopet ta molk! A vem, da je tu. Trdno verujem! Na lepem se pojavi misel:

»Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si! Ko pojdeš čez vodo, bom s teboj, ko čez reke, te ne poplavijo, ko pojdeš skoz ogenj, ne zgoriš in plamen te ne bo ožgal.« (Iz 43, 1-2).

Hvala Gospod, za te besede!

Minevajo dnevi, minevajo tedni. Manjka mi tista prisotnost, tista navzočnost. Ustavim se v kapeli pred križem. Zazrem se v križ. Nato privrejo besede: »Kako naj pričujem zate, kako naj prinašam ljudem Tvoje veselo sporočilo, če čutim le jezo in nemoč?« Zadenejo me besede iz pisma Korinčanom: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.«

Gospod, kako naj se prepiram s Teboj, ko imaš vedno prav? Tudi ko bi v vrvežu čutenj in nestrinjanja s Teboj najraje zaloputnila vrata duše in se obrnila stran, srce v meni kar samo začne ponavljati:

»Gospod, h komu naj grem? Besede večnega življenja imaš in jaz trdno verujem in vem, da si ti Sveti, Božji.« (Jn 6, 68-69)

Ko izmučena od boja obsedim pred križem, se zavem, da me Ti, moj Bog, nikoli ne zapustiš. Naj brije veter in se lomijo veje v moji duši, tvoja milost bo vedno tu.

Ti me vsak dan znova čakaš v sveti evharistiji in Tvoja beseda je vztrajno luč na moji poti. Je roka, ki se je lahko oprimem, tudi in še posebno, ko ne vidim več jasno obrisov poti pred seboj. Morda ne občutim miline Tvoje podobe ob sebi, mogoče ne čutim tiste blage ljubeče prisotnosti, na razpotjih pa zaznavam roko, ki me trdno drži in vodi tudi skozi takšne trenutke.

V tem boju in samoti se kljub vsemu zavem resničnosti besed iz psalma 23: Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.

Dvignem glavo in oprta na milost vere prebiram naprej:

Pred mano pogrinjaš mizo vpričo mojih nasprotnikov; z oljem mi maziliš glavo, moja čaša je prepolna!