Pot minulega leta

Sveča v rokah31. december 2016, ob deveti uri zvečer…

Skupaj smo sedeli za mizo, potem ko smo v sproščenem vzdušju in pričakovanju novega leta pojedli imenitno silvestrsko večerjo.

Tako kot vsako leto, tudi tokrat naši fantje in dekleta niso ostali budni do polnoči. Bilo bi preveč naporno. Poleg tega nas je večino v posteljo položila gripa, tako da smo bili precej utrujeni in nerazpoloženi.

Plamen spomina in hvaležnosti

Pa vendar, tudi tokrat se je za mizo po večerji prižgala sveča in tudi letos potovala od enega do drugega. Vsak, ki jo je prejel v roko, je podelil svojo molitev ali zahvalo, pač karkoli ga je v preteklem letu najbolj zaznamovalo.

Seveda s Silvo nisva mogla podeliti vsega tega, kar je Bog v tem letu storil v najinem življenju. Milosti je bilo tako veliko, da sva jih lahko izpostavila le nekaj.

Ampak recimo, da svečo še vedno drživa v roki. V tem prispevku se bova skupaj z vami ozrla nazaj in premišljevala o poti, ki sva jo prehodila v minulem letu.

Narediti prvi korak

Prvi korakLjudje v življenju sprejemamo različne odločitve. Nekatere nas zaznamujejo bolj, druge manj, a vsaka je pomembna, saj pravzaprav predstavlja nov korak. Včasih je ta majhen, včasih večji, včasih narejen naprej, včasih nazaj.

V bistvu ni toliko pomembno kako velik je in v katero smer, če je le narejen z dobrim namenom. Bolj je pomembno, da ga sploh naredimo in pri tem ostanemo odprti. Vsak takšen korak namreč naredimo skupaj z Jezusom.

Plamen spomina in hvaležnosti Click To Tweet

Midva sva v življenju naredila veliko korakov. Vsak zase in skupaj. Zelo bi lagal, če bi dejal, da so bili vsi pravi. A korak, ki sva ga naredila 31. marca, ko sva se odpravila na misijonsko pot po svetu, je bil vsekakor med njimi.

Pot pričevanja

Sprva je bil mišljen zgolj kot najin ‘osebni projekt’, s katerim sva želela poglobiti medsebojni odnos, odnos z Bogom in narediti nekaj dobrega za druge.

A kmalu po odločitvi se je odprl navzven in na nek način postal pričevalski. Nekaj, kar sva oba razumela kot božjo voljo – v času, ko je naša pozornost bolj ali manj ‘na silo’ uprta v temo in zlo tega sveta.

KapitalizemHote ali nehote smo postali ukleščeni v spone medijev, ki naš pogled usmerjajo v vznemirjenje in šov, v zgodbe, ki nas pustijo prazne in nezadovoljne.

Postali smo ukleščeni v okove nepravičnega ekonomskega sistema, ki ga poganjata pohlep in uničujoča tekmovalnost, za seboj pa puščata socialno bedo in uboštvo.

Na najini poti želiva izpostavljati tisto drugo plat, ki je sicer našim očem bolj skrita, a vseeno zelo navzoča. To je Bog, ki preko drugih ljudi zdravi, rešuje, oživlja in se podarja. Najin pogled želiva upreti Vanj, ga opazovati v akciji in to deliti z vami.

Assisi

Proti Assisiju

Pot sva začela v Assisiju. Prebujala se je pomlad, oljke, ozeleneli griči in topel veter so naju vabili, da se tudi midva ozreva naokrog z očmi svetega Frančiška Asiškega.

Ta človek, ki je pred skoraj devetsto leti zavrnil družbo pohlepa in se v ponižnosti približal najbolj preprostim ljudem, je prav na tem mestu hvalil Boga, navzočega v vsakem zemeljskem bitju, v rastlinah, živalih in ljudeh. O tem, kako sva doživela Assisi, sva pisala tukaj.

Perugia

Iz Assija sva potovala v Perugio, še eno mesto zgrajeno na hribu; polno življenja, utripa, dinamike in mladih ljudi. Pet dni sva uživala Marcusovo gostoljubje v njegovem stanovanju in imela dovolj priložnosti za raziskovanje enega najstarejših italijanskih mest. O Perugii sva pisala tukaj.

Stroncone

Stroncone

Stroncone, mesto na hribu

S Silvo sva bila namenjena v Rim, prepričana, da je italijanska prestolnica odlično izhodišče najinega misijonskega potovanja.

Na poti do Rima sva se ustavila v Stronconu, majhnem mestecu iz 10. stoletja, ki naju je presenetilo s starodavno kamnito arhitekturo, obzidjem in prelepim razgledom na pokrajino Umbrije. O tem sva pisala tukaj.

Skupnost Barka v Rimu

Dvajset kilometrov iz Rima, v mestu Ciampino, nama je odprla vrata prva skupnost. Barka. V njej sva ostala skoraj tri mesece – bistveno več kot sva sprva načrtovala.

S skupnostjo Barka v Rimu sva še vedno povezana. Pravzaprav je to postala najina ‘Casa madre’, materna skupnost, kamor se lahko vračava iz najinih potovanj in od koder se pripravljava za nove destinacije. Bog naju je močno nagovarjal tako po osebah z motnjo v duševnem razvoju, kot tudi po njihovih asistentih.

Srečanje s papežem Frančiškom

Srečanje s papežem Frančiškom

Posebno potrditev, da sva na pravi poti, sva v tej skupnosti dobila tudi ob nepričakovanem obisku papeža Frančiška, človeka, ki naju izjemno navdihuje in ga oba zelo ceniva.

Tako kot Frančišek Asiški, tudi papež s svojim zgledom, besedami in dejanji jasno kaže kaj pomeni biti kristjan, kako se približati ubogim in jih sprejeti brez predsodkov.

O najinem srečanju s svetim očetom si lahko preberete tukaj.

Bolnica Cottolengo v Torinu

Iz Rima sva odšla v Torino, kjer sva štirinajst dni živela in delala v bolnici Cottolengo. Izkušnja dela z ostarelimi ljudmi je lahko zelo močna in dragocena. Jezus se nama je kazal v ljudeh, ki so na robu večnosti, a močno odvisni od pomoči drugih.

Zazrt v njihove oči jasno zreš v lastno prihodnost. S tem zavedanjem se jim lahko približaš še bolj ponižno in človeško. V spominu nama ostajajo požrtvovalne sestre in prostovoljci, ki so včasih zaključili svojo izmeno povsem na robu svojih moči. O tem, kako se naju je dotaknil Cottolengo, sva pisala na tem mestu.

Vsi članki iz Italije >>

Razdeljevanje hrane v Parizu

Italiji je sledil Pariz. Bog nama je odprl vrata v Slovenski katoliški misiji, kjer sva lahko brezplačno bivala skoraj mesec in pol.

Août Secours Alimentaire

Razdeljevanje hrane v Franciji

Neobremenjena s financami sva se torej lahko posvetila delu v organizaciji, ki razdeljuje hrano brezdomcem v Parizu.

To sicer bogato in turistično mesto se sooča s kar nekaj socialnimi izzivi. Brezdomci in pribežniki so med bolj perečimi.

Iz ene same družine

Če bi morala z eno besedo opisati izkušnjo dela pri projektu Août Secours Alimentaire (Avgustovska pomoč pri razdeljevanju hrane), bi bila to beseda ‘multikulturnost’.

Prostovoljci, ki so se pridružili tej avgustovski akciji (in uspeli razdeliti 700.000 paketov hrane v enem mesecu), so bili iz vseh slojev družbe, različnih starosti, narodnosti in kultur. Nekaj, kar je bogatilo že samo po sebi. A vsi med seboj so delovali in sodelovali tako utečeno, kot da bi prihajali iz iste družine. Več o tem sva pisala tukaj.

Vsi članki iz Francije >>

Iz Pariza v Španijo z avtoštopom

avtoštop po Franciji

Iz Pariza v Španijo

Iz Pariza sva se odpravila v Španijo. Ker sva želela pridobiti še eno izkušnjo zaupanja v ljudi, sva se na 1500 km dolgo pot odpravila z avtoštopom. Zaupanje se izplača. V Tordero nama je uspelo priti v dveh dneh, natanko tako, kot sva načrtovala.

Seveda ni šlo brez težav. V avtu, ki naju je odložil v Gironi in se potem odpeljal neznano kam, sva pozabila torbi z najinimi računalniki. O tem, kako sva izsledila voznika in odšla na lov za računalniki, sva pisala tukaj.

Barcelona in Madrid

Tudi Barcelona in Madrid nama bosta ostala v lepem spominu, čeprav se nama vrata v skupnosti niso odpirala tako na široko kot prej. Očitno je imel Bog drugačne načrte. Prav v tem času nama je namreč pisal general Lazaristov, p. Tomaž Mavrič in naju spodbudil, da se odpraviva na misijon v Ukrajino.

Vsi članki iz Španije >>

Nisva veliko premišljevala. Seštela sva ena plus ena in hitro razbrala božjo voljo. V enem tednu sva bila že nazaj v najini rimski ‘Casa madre’ in se med drugim srečala s p. Tomažem, ki nama je bolj podrobno opisal situacijo in potrebe v Kijevu in Odessi. Sredi novembra sva bila že na poti v ukrajinsko prestolnico.

Pot v Ukrajino

Brezdomci v Ukrajini

Razdeljevanje hrane v nočnem zavetišču za brezdomce v Kijevu

Vedela sva, da so okoliščine v Ukrajini drugačne od ostalih držav v Evropi, a šele ko sva bila tam in se na lastne oči prepričala o tem, sva lahko razumela v kakšni stiski se je znašla največja soseda Evrope.

Brezdomci, ki zaradi mraza in podhladitev umirajo na ulicah, nizke plače delavcev, s katerimi ne morejo preživeti meseca brez da bi prejemali dodatno pomoč v hrani in oblekah. Ulice polne vojakov, ki se odpravljajo na vojno območje v Donetsk in Lugansk, in vojna sama, ki prazni državni proračun.

Upanje ostaja

Kijev in Odessa sta nama odprla oči. Bog naju je poslal med najbolj uboge in prezrte, brezdomce, bolnike in odvisnike od alkohola. Razodeval se nama je v ljudeh, ki so ostali brez vsega, a kljub temu niso izgubili upanja.

Sredi te očitne bede je sijala močna luč. Sestre na misijonu, prostovoljci in organizacije kot je DePaul, niso obupali. Prav nasprotno, če sva kje začutila vero in upanje, je bilo to v Ukrajini – močno pričevanje, da se Bog z nami želi srečati preko najbolj ubogih!

Vsi članki iz Ukrajine >>

Jezus množi naše imetje

De Paul Odessa

Med razdeljevanjem toplih obrokov brezdomcem z organizacijo DePaul v Odessi

Ko so brezdomci prihajali po pomoč, raztrgani, premraženi, mnogokrat z odprtimi ranami na telesu, je bilo zanje poskrbljeno, tudi če je bilo sprva videti brezupno in nemogoče.

Jezus se ni obrnil proč, nasprotno, pomnožil je ‘kruh’, ki smo ga imeli na voljo in ga razdelil med vse.

V teh okoliščinah sva oba s Silvo začutila moč Njegovega sporočila, ko je nagovarjal svoje učence naj hodijo med uboge in jim pomagajo v njihovih stiskah.

Naše spreobrnenje

Zakaj nas Jezus spodbuja k delom usmiljenja? Ne samo zato, ker s tem pomagamo bližnjemu, ampak tudi zato, ker se s tem tudi sami spreobračamo, ker je na preizkušnji naša lastna vera! Vera, namreč, da je tisto, s čimer prihajamo pred uboge, dovolj, kljub temu, da se zdi skromno ali premalo.

Jezus pomnoži naše imetje in z njim obogati vsakogar. Click To Tweet

Morda se to sliši čudno, ampak največ miru in veselja sva čutila prav v Ukrajini, kjer je uboštvo najbolj izrazito. Kako naj to razložim drugače kot tako, da sva se osebno srečevala z Gospodom in bila deležna njegove milosti?

O tem, kako sva živela in delala v Kijevu in Odessi, sva pisala tukaj.

Na poti nisva sama

Pot v Ukrajino

Na poti skupaj z vami

Od kar sva na poti, naju močno nagovarja tudi vaša občutljivost za socialno šibke ljudi v Evropi. Spodbude, potrditve in darove, ki jih od vas vsak dan prejemamo in potem delimo naprej, pričajo o tem, da Bog dela.

Z vašimi donacijami smo v preteklem letu pomagali osebam z motnjo v duševnem razvoju v skupnosti Barka, socialno šibkim v Parizu in še posebej brezdomcem v Ukrajini, za katere smo zbrali 783 €.

Ko danes v Litvi drživa v roki svečo in se spominjava preteklega leta, res lahko s hvaležnostjo rečeva, da sva sprejela pravo odločitev. Sploh zato, ker že s prvim korakom na poti nisva bila sama.

Operando ni in nikoli ne bo najin ‘osebni’ projekt, pač pa misija vseh nas, ki želimo iskati Boga v akciji in pričevati o tem, da je navzoč na tem svetu in mu zato lahko zaupamo, tudi v času najtežjih preizkušenj.

 

Nace Volčič

Preberite tudi

Leave a Reply

>