Pontifikat papeža Frančiška je ikonoklastičen v mnogih pogledih. Jorge Bergoglio je naredil revolucionaren korak že z odločitvijo za papeško ime »Frančišek«, saj je s tem prekinil tradicijo prejšnjih papežev.
Kot ugotavlja vodilni teolog Hans Kung, je novi papež s presenetljivo in programsko izbiro imena razburkal rimski sistem in ga postavil tako pred duhovno kot institucionalno reformo. (Kung, Don’t let spring turn to winter – Power and poverty, 2013)
Izbira takšnega imena je bila resnično evangeljska in Frančišek je tudi v praksi prav hitro pokazal, zakaj se je odločil postati soimenjak »Ubožca«.
O politiki te izbire govori preprostost, ki zaznamuje njegov pontifikat že od samega začetka. Njegov skromen življenjski slog se kaže tako v hotelu, ki ga je izbral za svoje prebivališče, kot v javnem prevozu, ki ga uporablja; tako v njegovem preprostem jeziku, ki ga razumejo tudi običajni ljudje, kot v lahkotnosti, s katero vzpostavlja stike z ljudmi.
Vse to govori o edinstvenosti Frančiškovega pontifikata, ki obeta prenovo katoliške cerkve 21. stoletja.
Na veliki četrtek, kmalu po izvolitvi, je papež Frančišek v popravnem domu na obrobju Rima umil noge mladoletnim prestopnikom, med katerimi je bila tudi ena muslimanka. Tega ni naredil le zato, da bi se odmaknil od tradicije, pač pa zato, da bi cerkvenemu obredu, ki je postal gola formalnost ali celo priložnost za ekskluzivnost, spet vdihnil duha in krščanski pomen.
Ta preroška gesta, ki je jasno in glasno pokazala osvobajajočo uvedbo Jezusovega načina voditeljstva, ki je v služenju, in inkluzivno vizijo Božjega kraljestva, je bila zelo pomenljiva. Čeprav ni bila deležna vsesplošnega posnemanja s strani bolj tradicionalno opredeljenih delov vesoljne Cerkve, evangeljskega sporočila te izvirne pobude ni mogoče spregledati.
Frančišku vsi priznavajo, da je z njegovim načinom vodenja vloga Cerkve v svetu pridobila nov pomen. To je jasno že iz množičnega odziva, ki ga je bila deležna njegova apostolska spodbuda Evangelii Gaudium (Veselje evangelija) in okrožnica Laudato si’ (Hvaljen, moj Gospod).
V okrožnici Hvaljen, moj Gospod Frančišek poziva k novemu odnosu do zemlje, ki je mogoč le, če se odpovemo človeškemu pohlepu. Čeprav Frančiškov poziv predstavlja velik izziv za antropocentrično ekonomijo svobodnega trga, ki je postala norma sodobnega sveta, je po vsem svetu naletel na velik odziv. Morda je okrožnica mnoge nagovorila prav zato, ker je papež okoljsko tematiko povezal z duhovno dimenzijo.
Še ena bistvena značilnost pontifikata papeža Frančiška je ta, da je prek njegovih besed in dejanj mogoče konkretno začutiti izlivanje usmiljenja.
O tem najbolj zgovorno priča Frančiškovo zavzemanje za uboge in odrinjene, še zlasti za migrante in begunce. Na begunsko krizo se je papež odzval z Evangelijem usmiljenja.
Pozval je k integraciji, ki bo prinesla vzajemno obogatitev, v skupnostih odprla nove pozitivne možnosti, in varovala pred nevarnostjo diskriminacije, rasizma, ekstremnega nacionalizma in ksenofobije. (Poslanica papeža Frančiška za svetovni dan migrantov in beguncev, 2016).
Zaščita migrantov in beguncev z vsega sveta je zanj moralni imperativ, »dolžnost do naših bratov in sester, ki so bili zaradi različnih razlogov prisiljeni zapustiti svojo domovino, dolžnost pravičnosti, človečnosti in solidarnosti.« (Šesti mednarodni forum o migraciji in miru, 2017).
Te besede so se udejanjile, ko je med obiskom grškega otoka Lezbos obiskal sirske begunce in 12 muslimanov iz treh sirskih družin odpeljal s seboj v Rim. Čeprav simbolična, je ta gesta poslala v svet močno sporočilo, da Evangelij usmiljenja ne sme ostati le pri besedah.
Papež Frančišek izžareva usmiljenje in sočutje, ne le na vsakem svojem koraku, pač pa tudi v besedilih cerkvene doktrine, ki so njegov pomemben prispevek k sodobnemu svetu.
To je še najbolj opazno v njegovi posinodalni apostolski spodbudi Amoris laetitia (Radost ljubezni), v katerem vabi Cerkev, naj k mnogim situacijam, ki danes kličejo po ozdravljenju, pristopa s sočutnim Kristusovim srcem.
Indijski moralni teolog George Therookattil ugotavlja, da je papež Frančišek v Radosti ljubezni jasno predstavil svoj moralni in pastoralni pristop. Pri tem je upošteval vso konkretno realnost in kompleksnost življenja in ni zašel v abstraktnost.
Therookattil meni, da je namen apostolske spodbude pomagati družinam – pravzaprav vsakemu človeku – da bi začutili dotik podarjenega, brezpogojnega, zastonjskega Božjega usmiljenja in spoznali, da so v Cerkvi dobrodošli.
Govori torej o pastoralni oskrbi tistih, ki so se ločili in zaživeli v novih zvezah, tistih, ki živijo v versko mešanih zakonih, in tistih s homoseksualnimi nagnjenji.
To je povabilo k usmiljenju in pastoralni presoji, ki prosi Cerkev, naj se sreča z ljudmi v njihovih okoliščinah, naj sprejme družine in posameznike v vsej kompleksnosti njihovih situacij, in spoštuje njihovo vest na področju moralnih odločitev. (George Therookattil, Pope Francis’ Moral and Pastoral Approach in Amoris Laetitia, 2017.)
Čeprav je papež Frančišek govoril o tem, da je »potrebno ženskam omogočiti še več priložnosti za dejavno vključevanje v cerkev« (EG 103), mnogi trdijo, da je glede vprašanja spolov prav tako konservativen kot njegovi predhodniki in da na tem področju ne prinaša nobene radikalne spremembe.
Po drugi strani pa se njegov odnos do klerikalizma celo njegovim kritikom zdi naravnost osupljiv. Papež vedno znova nasprotuje klerikalizmu, češ da je »zlo klerikalizma napačen način duhovniškega življenja, kot ga je predlagal drugi vatikanski koncil.«
S tem ko zavrača klerikalizem, papež podpira vlogo laikov v Cerkvi. Ali kot je rekel sam: »Ko bo do tega prišlo – ko bo končno nastopil čas za laištvo – bo zagorel preroški ogenj in poslal klerikalizem nazaj v preteklost, kamor tudi spada.« (Pismo predsedniku Papeške komisije za Latinsko Ameriko, 2016).
S Frančiškom smo nedvomno dobili papeža, ki s svojim osvobajajočim načinom vodenja kaže svetu nov in drugačen obraz Cerkve. Njegovi poskusi, da bi bil ta obraz bolj človeški in s tem Božje srce bolj oprijemljivo, mnoge vznemirja.
A Duh veje, koder hoče, in nobenega dvoma ni, da v osebi papeža Frančiška svet doživlja človeški dotik Svetega Duha.
Avtor: Kochurani Abraham
