Ine in njenega sina Fabia se verjetno spominjate. O njeni tragični, a navdihujoči zgodbi sem pisal tukaj. Ta ženska, katere družina je zaznamovana z redko, dedno Huntingtonovo boleznijo, je v nebesa izročila že tri ljubljene osebe, tasta, moža in hčer.
Ženska, ki jo je Bog uporabil, da se jim je popolnoma darovala, skrbela zanje, jih negovala in jim stala ob strani, se je morala še enkrat predati.
Novica
Dobrodelna akcija, ki smo jo začeli v Operandu, da bi zbrali dovolj denarja za Fabiov invalidski voziček, je bila v polnem teku.
Dva brazilska prostovoljca, ki Ino dobro poznata, sta se zavzela in začela iskati možnosti za nakup takšnega vozička, ki bi mu najbolj ustrezal.
Novica, da so Fabia odpeljali v bolnico, je postopek začasno ustavila. Pred nekaj dnevi pa nama je misijonar Lucas sporočil, da je v večnost odšel tudi on.
Našel je svoj mir
V mrliški vežici je bila zbrana velika skupina ljudi, Ininih prijateljev in sorodnikov. Pogled na pretreseno mamo je presunil tudi naju. Na smrt se nikoli ne navadiš.
Videti Fabia v odprti krsti, mirnega, celo z rahlim nasmeškom na obrazu, pa je bilo za naju ganljivo in olajšujoče.
Pred očmi se nama je vrtel prizor, ko sva ga videla na blazinah, v znoju, krčih, trpljenju in agoniji. Prišel je do cilja, odbojeval svoj boj, zdaj je pri Bogu v večnosti.
Mešanica veselja in žalosti, ki vam jo težko opišem. Ina si bo končno lahko odpočila in poskrbela tudi zase.
Veliko prijateljev ima, od blizu in daleč, tudi vi, ki ste se je spominjali v molitvi ali darovali denar zanjo, ste se je na svoj način dotaknili. Podpore ji ne bo manjkalo.
Pomoč potrebujejo tudi drugi
Z Ino se bova srečala v naslednjih dneh in jo vprašala o njenih potrebah. Potem pa ji bomo iz naslova naše akcije darovali največ kot bomo lahko. Ne pozabite, denar zbiramo še za en invalidski voziček.
O mladem Gilbertu, ki je zaradi meningitisa že od otroštva priklenjen na posteljo, sem pisal na tem mestu.
Tudi njegovi mami ni lahko, saj nima nikakršnih prihodkov in nobene finančne podpore iz strani države. O invalidskem vozičku je do sedaj lahko le sanjala, a midva veva, da ji bomo te sanje z vašo pomočjo kmalu uresničili!
Pouk angleščine
Sicer pa najino delo ni samo obiskovanje revnih družin. Pred nekaj tedni sva namreč začela tudi s poukom angleščine, tako kot sva to počela skoraj v vseh skupnostih in misijonih lanskoletnega potovanja po Aziji.
Trdi za jezik
Bom čisto iskren. Če sem mislil, da so Azijci trdi za jezike, vam povem, da se v Braziliji mnogo bolj namučiva kot recimo v Laosu ali Vietnamu.
Bogu hvala, da govoriva italijansko in nekaj španščine, tako se vsaj nekoliko lahko sporazumemo.
Pa ne, da ljudje ne bi imeli posluha ali daru za učenje. Angleščine ne marajo, ni jim všeč, tuja jim je, nekateri jo celo prezirajo.
Najbolj me preseneti kakšen mladostnik, ki si zapleta jezik in komaj izusti kakšno angleško besedo, pri tem pa pravi, da se angleščine v šoli uči že šest let.
Seveda se ne laže. Angleščina je dejansko del učnega programa, a težava je v kvaliteti, nadzoru in intenzivnosti tega učenja. Večina Brazilcev se zaveda, da bi morali vsaj malo znati angleško, ampak če ne dobijo zunanje spodbude, denimo v šoli, se je sami nikoli ne bodo učili.
Brez pouka
Samo en primer. Ko sva se še pred začetkom najinega ‘tečaja’ pogovarjala s skupino tistih, ki so se želeli priključiti, nama je neka deklica povedala, da v šoli sicer imajo angleški pouk, da pa je učiteljica angleščine pred meseci odšla v pokoj, od takrat naprej pač pouka ni več.
Lucasove izkušnje
Ko sva idejo o učenju angleščine predlagala patru Lucasu, sprva ni kazal pretiranega optimizma.
Pred leti je tudi sam začel s takšnim projektom, a je po enem letu odnehal, malo zaradi pomanjkanja časa, malo pa zato, ker je bilo pri lekcijah vedno manj ljudi.
Z Lucasovim poukom najbrž ni bilo nič narobe, Brazilci pa namreč znani po tem, da se zelo hitro navdušijo, ko pa strast mine in se mora pokazati vztrajnost, mnogi obupajo in odnehajo.
Ni mi treba poudarjati, da so le redki pripravljeni za angleščino narediti še kaj izven učilnice.
Radi prihajajo k pouku
Kakorkoli, pater Lucas je v tistih najbližjih skupnostih, ki jih vodijo misijonarji ksaverijani, oznanil novico in ljudje so se kar dobro odzvali.
Po treh tednih se vsako soboto ob štirih popoldne lekcij udeležita dve skupini, vsaka po devet ljudi, od otrok do odraslih, tudi tistih pri šestdesetih ali sedemdesetih.
Čez čas sva se odločila, da bo Silva posebej vodila skupino z otroki, tako da imajo odrasli svoj program, otroci pa svojega. Je mnogo bolj učinkovito!
Žal mi je samo to, da bova tukaj ostala le še do konca julija in samo upava lahko, da se bo našel kdo, ki bo poprijel in nadaljeval z delom.
