Narod, ki ga je treba zgraditi

Človeška družba ne more biti zakon džungle, kjer si vsakdo skuša prilastiti, kar more, pa naj stane, kar hoče. In iz izkušnje, preveč boleče, že vemo, da ni nobenega avtomatičnega mehanizma, ki bi zagotovil nepristranskost in pravičnost.

Samo etična izbira, spremenjena v konkretne oblike delovanja, zmore preprečiti, da bi bil človek človeku volk.

Zaključiti moramo s kulturo korupcije in pokvarjenosti ter znova ovrednotiti kulturo dela. A se to spoznanje, ki ga vsi izrekamo, nikdar ne uresniči, ne postane “meso”.

Ne samo zaradi objektivnih okoliščin, ki ustvarjajo sedanjo strahotno brezposelnost (okoliščine in pogoji, ki se začenjajo v tisti obliki organizaranosti sobivanja, ki postavlja zaslužek nad pravičnost in pravo; nikoli ne bi smeli molčati o tem), ampak tudi zaradi miselnosti lahkotnega teka skozi življenje (ki je tudi kreolska!), ki je postala del naše kulture.

Rešiti se in zbežati … na najbolj neposreden in lahek način, kar je mogoče. “Denar rodi denar” … “Nihče ni obogatel z delom” … so prepričanja, ki so počasi začela pogojevati kulturo korupcije in pokvarjenosti, ki je brez dvoma povezana z bližnjicami, po katerih so mnogi poskušali zaobiti zapoved dela, ki pravi, da si v potu svojega obraza služimo svoj kruh.

Znotraj etike živinorejcev se zavrže vse, kar ni uporabno. Gre za civilizacijo odmetavanja.

Znotraj etike resnične človeške skupnosti – v deželi, ki si jo želimo imeti in ki jo lahko zgradimo – pa je vsako človeško bitje dragoceno in spoštovano.

Morda je bilo v naši deželi to učenje eno od najbolj pozabljenih. Pa vendar bi kljub temu morali narediti bolj odločne in pozitivne korake kakor samo nikoli več dovoliti ali opravičevati kraje in podkupovanja.

Vprašati bi se morali, na primer: ne samo to, katerih nam tujih stvari ne bi smeli sprejemati, ampak tudi in še bolj, kaj lahko doprinesemo.

Kako bi lahko povedali, da so sramota tudi brezbrižnost, individualizem, ne-prispevanje (kraja) lastnega doprinosa k družbi in ostajanje s samim seboj ter z logiko uveljavljanja svoje volje?

Iz knjige Narod, ki ga je treba zgraditi. Avtor: Jorge Mario Bergoglio – Papež Frančišek