Naredil je snežaka in pristal na policiji

Še malo, pa nas bo zasnežilo. In če vas bo prijelo, da bi naredili sneženega moža, se potrudite, da se ga boste lotili tako kot je treba, sicer lahko zaidete v težave. Kot se je to zgodilo temu nesrečniku.

Celo noč je snežilo. Ob 8:00 zjutraj sem naredil snežaka.

8:10: Prišla je mimo feministka in vprašala zakaj nisem naredil snežakinje.
8:15: Naredil sem snežakinjo.
8:17: Feministična soseda se je pritožila, da pre-oblinasta snežakinja predstavlja seksualni objekt in precedens za vse snežakinje povsod po svetu.
8:20: Homoseksualni par čez cesto se začne pritoževati zakaj ne bi bila raje dva snežaka.
8:22: Transseksualnež vpraša zakaj niso spolni deli snemljivi.
8:25: Vegan na koncu ulice pride razložit, da korenje, ki ga imata za nosove niso hec, da je to hrana, ne pa okras.
8:28: Obtožen sem da sem rasist, ker sta snežak in snežakinja bela.
8:31: Musliman čez cesto zahteva, da snežakinja obleče burko.
8:40: Policija pride na podlagi prijave, da je nekdo užaljen.
8:42: Feministka se vrne in zahteva, da snežakinji vzamem metlo iz roke, saj to predpostavlja hišna opravila.
8:43: Grozijo mi, da me bodo deložirali.
8:45: Pridejo iz TV-ja in me vprašajo, če sploh vem kaj je razlika med snežakom in snežakinjo. Odgovorim da “snežne kugle” in me označijo za seksista, terorista, rasista, homofoba in splošno nagnjenega k povzročanju težav.
9:10: Vprašajo me, če sem imel pomoč pri svojih dejanjih. Socialna odpelje otroke.
9:29: Skrajni protestniki marširajo in zahtevajo …
Nauk te zgodbe? Ni nauka. To je današnji svet.

Dobro, tole zgoraj je šala, ki je zakrožila po socialnih omrežjih in sem jo preprosto moral deliti z vami. Ampak šale običajno razkrivajo vsaj nekaj resnice o naši družbi.

Preprost človek se danes hitro lahko počuti kot slon v trgovini s porcelanom: ‘Kaj lahko rečem? Česa ne smem? Koga sem užalil, kdo je prizadet?’

In potem se vpraša, kaj je danes tako zelo drugače kot pred dvajsetimi, tridesetimi ali petdesetimi leti.

Dejstvo je, da kot družba postajamo vedno bolj individualistični. Vem, da je misel zlajnana in da nisem povedal nič novega. Ampak počakajte.

Ne mislim toliko, da smo individualistični v smislu povzpetništva in medsebojnih odnosov (čeprav je tudi to res). Individualistično mislim v smislu naših pričakovanj.

Prepričani smo, da imamo pravico živeti v svetu, ki je ukrojen po naši meri, se pravi v skladu z našimi prepričanji, verovanji in moralnimi vrednotami. In za te pravice smo se pripravljeni boriti, včasih tudi za vsako ceno.

Prepričani smo, da se bomo v družbi lahko počutili dobro, če bo ta naravnana po naših standardih, kakršna ta že so. Pri tem pa pozabljamo, da naše dobro počutje (sreča, če tako hočete), ni odvisna od zunanjih okoliščin, ampak od naše lastne notranje sprave, sprave s samim seboj.

Človek, ki sam s seboj ni zadovoljen, bo to nezadovoljstvo pogosto usmerjal navzven, torej na družbo. Svojo bolečino in notranjo razdvojenost obleče v nekaj lepega in zelo opravičljivega, potem pa vzame kladivo v roke in gas, z vso silo maha po ostalih, ki ne mislijo enako. V dobro družbe, v dobro ljudi, včasih celo v imenu Boga.

Kako močno udriha in kako zelo ekstremen je, je odličen barometer tega, kako (ne)pomirjen je sam s seboj.

Je kaj narobe s tem, če se nekdo bori in postavi za svoje vrednote?

Seveda ne. Mislim, da je prav, če se zavzemamo za dobro v svetu, za bolj pravično družbo, za ljudi iz obrobja, za enakopravnost. Tudi Operando smo ustanovili s tem namenom. Prav je, da na to opozarjamo in iščemo rešitve.

Ne smemo pa izključevati, samo zato, ker nekdo ne ustreza našim predstavam. Ne bojujmo vojne navzven, dokler ne dosežemo sprave sami s seboj.

Spomnimo se na Jezusa. Če bi hotel takšne vrste revolucij, bi jih začel že pred 2000 leti, ko je bil na zemlji.

Leave a Comment