Danes sem na sprehodu po gozdu grdo padla. Pod plastjo listja so se skrivala mokra tla in kar naenkrat me je odneslo po brežini. Ko sem polzela, me je prešinil strah. Ko sem obstala na dnu pobočja me je prevzelo olajšanje.
Bogu hvala, živa sem! In nič nimam zlomljenega! Od olajšanja sem se začela smejati. Na ves glas. Tako se že dolgo nisem nasmejala. Vsa napetost zadnjih dni je izpuhtela iz mojega telesa.
In ko se oziram nazaj na dan, ki je za menoj, vidim toliko podobnosti z obdobjem, ki ga preživljamo.
Korona virus nam je spodnesel tla pod nogami. Se morda spomnite, kdaj ste nazadnje padli? Tako zares, po otroško. Ko so šle noge in roke po svoje in je bil pristanek negotov. Meni se to že nekaj let ni zgodilo. Moji hčerki se zgodi vsak dan. Seveda, otroci še tekajo nepremišljeno po svetu in njihovi možgani še ne nadzorujejo in ne predvidijo vsakega koraka in ves čas padajo. Hčerka pravi, da je krivično, da se to dogaja le njej, staršema pa ne.
Pa sva nekako suvereno hodila po svetu in si iz pozicije moči mislila, da sva odrasla, modra in previdna. Da imava vse pod kontrolo. Do današnjega padca v gozdu, ki mi je po dolgem času dal vedeti, da vendarle nimam vsega pod nadzorom in da se padec lahko zgodi tudi meni.
Razmišljam, da smo kot družba tudi imeli že dolgo lažni občutek, da zmoremo vse, da imamo nadzor v svojih rokah. Genetski inženiring, sodobna tehnologija, računalniške povezave, vse smo obvladali. Vse sami načrtovali in hodili po svetu z dvignjeno glavo moči in superiornosti nad stvarstvom in Stvarnikom. Nas bo virus morda le naučil ponižnosti?
Čas je, da se ustavimo. Kot družba. Resnično razmislimo o porabljanju naravnih virov, našem ravnanju z naravo, nenehnem hlepenju po več in več in še in še… Zdaj smo padli, smo na tleh. Ne na tleh obupa, ampak na tleh ponižne drže in tihega premisleka, kako se lahko vrnemo k bistvenim stvarem.
Družina. Narava. Solidarnost. Odnosi. Upanje. To nam je ostalo tudi ko se zdi, da je vse izgubljeno. In ko dovolimo, da nas padec nekaj nauči, se nam lahko zgodi to, kar se je ob koncu padca zgodilo meni – od olajšanja sem se iz srca nasmejala!
Ob koncu te težke preizkušnje in tudi že med njo, vemo in čutimo, da smo nošeni. Da smo obvarovani. Nismo sami. On je tisti, ki nas nosi. On s svojo Materjo drži plašč Ljubezni nad nami in nas ne izpusti…
Pomagaj mi, Gospod, ohranjati v sebi držo ponižnosti, da se ne bom bala pasti in se s Tvojo pomočjo tudi pobrati!
