cover

Ko sprejmem drugačnega, sprejmem sebe

IMG_20160801_173448 (1)
Pogled na skoraj izpraznjen oder s paketi hrane

Kolektivni duh in velika motivacija

Ni lepšega občutka na koncu dneva, kot je pogled na prazen rdeč oder, kjer je še pred tremi urami stalo stotine vreč s pripravljenimi obroki hrane namenjene ljudem, ki si je ne morejo privoščiti.

Navdihujoče je tudi dejstvo, da vse to opravi ekipa predanih ljudi, tako različnih med seboj, pa vendar z močnim kolektivnim duhom in veliko motivacijo.

Govorim o ekipi prostovoljcev in nekaterih zaposlenih v organizaciji Esat Regain (nosilcu avgustovske akcije razdeljevanja hrane).

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

Direktorja Philippa Brouanta sva že omenila v prispevku z naslovom Brezdomci so lačni tudi v avgustu. Organizacija, ki jo vodi Phillip, med drugim vodi različne delovne centre, v katerih zaposlujejo najtežje zaposljive kadre, tudi invalide in matere okužene z virusom HIV.

V naslednjem prispevku bova objavila pogovor z njim, tokrat pa bi nekaj besed namenila ljudem, ki prostovoljno pomagajo v centru za razdeljevanje hrane.

Obsojeni na uspeh

O tem, da smo poklicani k sprejemanju drugačnosti in prilagajanju drug drugemu, sem pisal že v prejšnjem prispevku.

Sam sem trdno prepričan, da je vsaka organizacija, ki je zmožna preseči razlike in jih vpreči v dobro, obsojena na uspeh. Rezultati dela Avgustovske akcije pričajo sami zase. Objavila sva jih tukaj.

Août Secours Alimentaire
Nekateri čakajo pred vrati centra že vsaj dve uri pred odprtjem

In ko že govorim o sprejemanju drugačnosti. Ko sva se zadnjič odpravljala iz centra, je na tramvaju takole začela Silva:

‘Veš Nace kako vesela sem, da se tako intenzivno učim sprejemanja drugačnih. Tudi tistih njihovih lastnosti, ki me sicer odbijajo.’

Hm, obeta se zanimiv pogovor, sem pomislil. Zvrstile so se mi podobe vseh teh ljudi, ki prihajajo v center po hrano; odvisniki od drog, berači, alkoholiki iz ulice, homoseksualci, ljudje okuženi z virusom HIV, duševno moteni, ostareli, mame samohranilke, mladi. Toliko različnih narodnosti, ras, ver in kultur.

Août Secours Alimentaire
‘Teta, ali imate kakšno zapestnico zame?’

‘Se strinjam,’ sem dejal. ‘Imaš v mislih koga konkretno?’

‘Ja. Recimo tebe,’ je odgovorila po krajšem premisleku.

Uf. Ko je nanizala nekaj mojih šibkosti na konkretnih primerih in poudarila, da jih je sčasoma vendarle začela sprejemati, tudi s pomočjo dela, ki ga opravljava, sem bil boljše volje.

Pogovor sicer ni bil tako zanimiv kot sem si najprej predstavljal, sem pa vseeno vesel, da moja žena ob meni tako močno raste. 🙂

V središču dogajanja

Preden se odprejo vrata za ljudi, ki pridejo po hrano, je v dvorani vedno prava akcija.

Août Secours Alimentaire
Vrsta za polnjenje vrečk

Nekateri pripravljajo sadje in zelenjavo, drugi režejo kruh, tretji pripravljajo mize za igranje in sladkarije za otroke. Večina pa jih kroži okoli miz z vrečkami v roki, hodi od enega dostavljalca do drugega in jih zlaga na zbiralni oder.

Iz opazovalnega mesta

O tem sem sicer že nekaj povedal, ne pa to, kako zanimivo je lahko takšno delo, čeprav se na prvi pogled morda zdi dolgočasno. S Silvo se največkrat vključiva v krog in polniva vreče, saj sva s tem še najbolj lahko v interakciji z ostalimi, predvsem pa je to odlično ‘opazovalno’ mesto.

Opazujeva dinamiko in opazujeva ljudi. Začutiva denimo svobodno in sproščeno naravo tukaj živečih Afričanov. Kar nekaj jih vsak dan prihaja prostovoljno v center. V sebi imajo toliko življenja in veselja, da se z njim zlahka okužiš.

Svobodni Afričani

Zdaj naju denimo ne preseneti več kateri od njih, ki ob ‘svojem momentu’ izstopi iz kroga in začne sredi dvorane živahno poplesavati v afriških ritmih glasbe, ki jo sliši v sebi.

Août Secours Alimentaire
Malica za prostovoljce, preden se odprejo vrata centra

Nekdo drug se naenkrat lahko odloči, uleže sredi odra in se smeje iz vsega srca, medtem ko drugi pač stopajo čez njega in nadaljujejo z delom.

Veselje, prijaznost in odprtost drug do drugega naju zelo nagovarja. Tudi preprostost in otroškost, nekaj kar je večina nas že davno pozabila.

Vsi Simpsoni, razen Bartha

Spomnim se, kako sem se skupaj z drugimi pomikal v krogu, da bi napolnil vrečko s hrano. Bil sem nekoliko slabe volje in zatopljen v misli o tem, kaj bom pisal v naslednjem prispevku, ko me nekdo od zadaj potreplja po rami.

Obrnil sem se in vprašujoče pogledal prostovoljko za menoj.

‘Poznaš Simpsone?’ me vpraša.

Očitno nisva imela podobnega miselnega programa. Priznam, da sem se moral kar potruditi prekiniti svojega.

Simpsons_FamilyPicture

‘Misliš tisto risanko?’

‘Ja. Simpsone.’

‘Poznam,’ ji rečem.

‘Si vedel, da je avtor risanke vse Simpsone upodobil po svoji družini?’

‘Ne, tega pa nisem vedel,’ ji odgovorim z nasmehom, medtem ko razmišljam, kako bi lahko osmislil informacijo. Kasneje mi je to uspelo, a je zadeva preveč osebna, da bi jo delil tukaj. 🙂

Pomikali smo se naprej in dalje polnili vsak svojo vrečko; misli spet nazaj v svet pisanja.

‘Razen Bartha,’ me je čez čas spet prekinila soseda. ‘Vse člane družine je upodobil po svoji lastni družini, razen Bartha.’

Včasih je potreben preklop

‘Zanimivo,’ sem odvrnil, zdaj končno sprijaznjen, da me Bog želi tukaj in zdaj, ne pa pri stvareh, ki se šele imajo zgoditi.

Debata o Simpsonih se je s tem zaključila, saj risanke nisem gledal pogosto in zato s kolegico žal nisem mogel veliko podeliti. Vseeno pa mi je bilo všeč, kako se je moje razpoloženje dvignilo in me razvedrilo. Bog očitno ne izbira sredstev.

Od Rusije do Pakistana

Zdaj poznava že kar nekaj najinih sodelavcev – prostovoljcev. O Filipinki Vicemar sva že pisala. Z njo sva največ v stiku, saj nama pomaga pri prevodu, kadar je to potrebno.

Août Secours Alimentaire
Prostovoljci pri delu za sprejemnimi mizami

A tukaj so še drugi. Denimo prostovoljec iz Egipta, ki je sicer v Parizu zaposlen kot pleskar. A preden odide na počitnice, že tri leta cel avgust vsak dan pomaga v centru.

V center redno prihajata mama in sin, sicer Rusa, ki sta v Pariz prišla šele pred tremi meseci, saj se je mama poročila s tukaj živečim Vietnamcem.

Upam si reči, da je pravih Francozov v centru manj kot tistih, ki prihajajo iz drugih držav. Afričani, Azijci, celo Alžirec in Pakistanec. Ali ni to nekaj posebnega?

Predsodki in predalčkanje

Evropejci smo tako pogosto omejeni na predalčkanje po videzu in barvi, s predsodki in strahovi. O človeku, ki ga vidimo na ulici, bi zlahka zaključili s ‘Še en priseljenec, moj Bog koliko jih je! Brez da bi pomislili, da govorimo o nekom, ki ga v resnici ne poznamo.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

O njem bi lahko na prvi pogled denimo dejali: ‘Še nekdo, ki živi na račun države.’ Ne da bi vedeli, da se ta človek prav zdaj odpravlja v center za razdeljevanje hrane, kjer bo naslednjih osem ur garal za ljudi, ki nimajo ničesar.

Multi-kulti, da ali ne?

Nekoč me je nekdo vprašal: ‘A si ti tudi multi-kulti?’

Očitno je to vprašanje danes zelo aktualno, izraz ‘multi-kulti’ pa nekaj, kar bodisi si ali nisi.

Predsodki
Vir: quotesgram.com

Lahko rečem le to, da naju oba s Silvo izkušnja poti nagovarja k sprejemanju in odprtosti. In to ne le v teoriji.

Ko nekaj svojega časa deliš z ljudmi, ki so tako zelo drugačni od tebe in jih spoznaš kot ljudi, torej svoje brate in sestre, iste krvi in istega Duha, potem se nekatera prepričanja preprosto spremenijo.

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Ljudje v Pachacutecu živijo v nepopisni revščini in katastrofalnih življensjkh pogojih. Ker je v tem delu Peruja puščava, jim primanjkuje pitne vode, za katero pa zaradi neosveščenosti ne znajo dobro skrbeti. Misijonarji bi jih radi izobrazili in naučili veščin osebne in okoljske higiene. Kliknite gumb DARUJ ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.215€ od 1.500€ zbranih
Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

1.215€ od 1.500€ zbranih

Pachacutec je eno najrevnejših predelov Lime in gre v resnici za puščavski predel Peruja, saj tako kot na celotnem območju desetmilijonskega glavnega mesta, padavin praktično ni.

Tam je na peščenih, puščavskih tleh postavljenih na tisoče lesenih barak, kjer ni ne dreves ne vrtov in praktično nobenega rastja.

Ne manjka jim le dela, denarja za hrano in dobrih življenjskih pogojev. Tisto, kar je v Pachacutecu najbolj pereče, je pomanjkanje najosnovnejšega: vode.

Ljudje morajo za dostavo vode plačevati skoraj 40€ na mesec, kar zanje pomeni 10% mesečne plače.

Težava je, ker za vodo, ki jo potem hranijo v plastičnih sadovih, ne znajo dobro poskrbeti. V njej plavajo žuželke, komarji na gladini valijo svoja jajčeca, iz nje pijejo potepuški psi. Ljudje niso dovolj dobro poučeni kako skrbeti za lastno zdravje in higieno.

In tukaj bi jim klaretinski misijonarji radi pomagali. Želijo zgraditi večnamenski objekt, kjer bi poleg kapele uredili tudi prostore za izobraževanje in nekaj sob, da bi misijonarji lahko med ljudmi preživeli tudi več dni skupaj. Trenutno je na tem mestu le skromna, lesena kapela.

Pomagajmo jim pri zastavljenem cilju in s tem pomagajmo ljudem v pachacutecu, da bodo živeli dostojnejše in kvalitetneje.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

KAJ PA VI MISLITE?

Vaš komentar na prispevek je dragocen. Tako za nas kot za vse ostale, ki so prispevek prebrali. Podelite z nami svoje misli, ideje in mnenja. Drugi bodo vaš komentar lahko všečkali in nanj odgovorili, predvsem pa, več komentarjev kot boste objavili v prispevkih, boljšo značko si boste zaslužili. Prvo dobite že z desetimi objavljenimi komentarji!

  • Karin pravi:

    Zivjo Silva, Nace☺,

    vsekakor lahko le pritrdim, da je najtezje sprejeti drugacnost, se posebej ker veckrat mislimo, da smo vsi “narejeni po istem kopitu”, a Bog ima res cudovit talent in vsak izmed nas je poseben, unikaten. S staranjem se clovek nauci biti potrpezljiv, poslusati..biti.socuten…ter seveda sprejeti drugacnost. Vsak se s tem sooci. Zivljenje pa nas sola, z razlicnimi odtenki in dogodki. V Bogu pa je moc in pogum.

    Vse dobro in pozdrav obema,

    Karin

    • Nace pravi:

      Hvala, Karin. Res je, Bog nas je obdaril s talenti, željami, preko svojega Duha nam daje sanje. In ker ne vemo, kakšne načrte ima z drugim človekom, ne smemo nikoli soditi.

  • Slavc pravi:

    Nace in Silva, vsak si zasluži biti tretiran kot naš brat in sestra, tukaj jih imamo, vzroki zdaj niso važni. Sprejeti jih moramo. Najti za njih delo, domače okolje.. Spodbujam vaju, da za nas Slovence glede na vaše izkušnje iz terena, pripravita tudi kak sklep, kako vidita situacijo in kako naj se Slovenci odzovemo s tem kar imamo, kje vidita rešitve. Lahko bi na vajini strani zbirali predloge iz vaših izkušenj, da se vsi nekaj naučimo iz vajine zgodbe.

  • Slavc pravi:

    Včasih se sprašujem, ali nebi bilo najbolje te situacije prepustiti kar državi, te stvari bi se morale odvijati na državni ravni, prej ko se bo celotna skupnost – država začela zavedati situacije, bolje bo. Prej bodo celovite rešitve. Drugače se agonija in sprenevedanje samo podaljšujeta. Dlje časa ko bomo imeli zaprte oči, bolj silovit bo padec, ko bo šlo preko roba.. Kdo bo te ljudi začel učiti lovti ribe? V Ljubljani emigranti iz Kotnikove recimo imajo vse za osnovno preživetje, delati pa nimajo kaj.. http://www.delo.si/novice/slovenija/metelkova-ima-tezave-z-azilanti.html

  • Slavc pravi:

    Nace in Silva, ne vzemita mojih komentarjev osebno, mogoče preveč “na glas” razmišljam. Ko poslušam debate na okoli o trenutni situaciji v Eu, me stisne pri srcu, ker s človeškimi močmi ne bomo veliko dosegli, z Božjo pomočjo pa.. Vztrajati in zaupati moramo, vsak v svojem poslanstvu. Upam da vama nisem preveč tečen, bom drugič pisal bolj pozitivne komentarje;) Pogumno!

    • Nace pravi:

      Slavc, vsako mnenje, pa čeprav kritično, je še kako dobrodošlo. Toliko bolj, če je konstruktivno. Hvala za komentarje in razmišljanje!

  • PREBERITE SI TUDI