Ko sprejmem drugačnega, sprejmem sebe

Kolektivni duh in velika motivacija

Ni lepšega občutka na koncu dneva, kot je pogled na prazen rdeč oder, kjer je še pred tremi urami stalo stotine vreč s pripravljenimi obroki hrane namenjene ljudem, ki si je ne morejo privoščiti.

Navdihujoče je tudi dejstvo, da vse to opravi ekipa predanih ljudi, tako različnih med seboj, pa vendar z močnim kolektivnim duhom in veliko motivacijo.

Govorim o ekipi prostovoljcev in nekaterih zaposlenih v organizaciji Esat Regain (nosilcu avgustovske akcije razdeljevanja hrane).

Direktorja Philippa Brouanta sva že omenila v prispevku z naslovom Brezdomci so lačni tudi v avgustu. Organizacija, ki jo vodi Phillip, med drugim vodi različne delovne centre, v katerih zaposlujejo najtežje zaposljive kadre, tudi invalide in matere okužene z virusom HIV.

V naslednjem prispevku bova objavila pogovor z njim, tokrat pa bi nekaj besed namenila ljudem, ki prostovoljno pomagajo v centru za razdeljevanje hrane.

Obsojeni na uspeh

O tem, da smo poklicani k sprejemanju drugačnosti in prilagajanju drug drugemu, sem pisal že v prejšnjem prispevku.

Sam sem trdno prepričan, da je vsaka organizacija, ki je zmožna preseči razlike in jih vpreči v dobro, obsojena na uspeh. Rezultati dela Avgustovske akcije pričajo sami zase. Objavila sva jih tukaj.

In ko že govorim o sprejemanju drugačnosti. Ko sva se zadnjič odpravljala iz centra, je na tramvaju takole začela Silva:

‘Veš Nace kako vesela sem, da se tako intenzivno učim sprejemanja drugačnih. Tudi tistih njihovih lastnosti, ki me sicer odbijajo.’

Hm, obeta se zanimiv pogovor, sem pomislil. Zvrstile so se mi podobe vseh teh ljudi, ki prihajajo v center po hrano; odvisniki od drog, berači, alkoholiki iz ulice, homoseksualci, ljudje okuženi z virusom HIV, duševno moteni, ostareli, mame samohranilke, mladi. Toliko različnih narodnosti, ras, ver in kultur.

‘Se strinjam,’ sem dejal. ‘Imaš v mislih koga konkretno?’

‘Ja. Recimo tebe,’ je odgovorila po krajšem premisleku.

Uf. Ko je nanizala nekaj mojih šibkosti na konkretnih primerih in poudarila, da jih je sčasoma vendarle začela sprejemati, tudi s pomočjo dela, ki ga opravljava, sem bil boljše volje.

Pogovor sicer ni bil tako zanimiv kot sem si najprej predstavljal, sem pa vseeno vesel, da moja žena ob meni tako močno raste. 🙂

V središču dogajanja

Preden se odprejo vrata za ljudi, ki pridejo po hrano, je v dvorani vedno prava akcija.

Nekateri pripravljajo sadje in zelenjavo, drugi režejo kruh, tretji pripravljajo mize za igranje in sladkarije za otroke. Večina pa jih kroži okoli miz z vrečkami v roki, hodi od enega dostavljalca do drugega in jih zlaga na zbiralni oder.

Iz opazovalnega mesta

O tem sem sicer že nekaj povedal, ne pa to, kako zanimivo je lahko takšno delo, čeprav se na prvi pogled morda zdi dolgočasno. S Silvo se največkrat vključiva v krog in polniva vreče, saj sva s tem še najbolj lahko v interakciji z ostalimi, predvsem pa je to odlično ‘opazovalno’ mesto.

Opazujeva dinamiko in opazujeva ljudi. Začutiva denimo svobodno in sproščeno naravo tukaj živečih Afričanov. Kar nekaj jih vsak dan prihaja prostovoljno v center. V sebi imajo toliko življenja in veselja, da se z njim zlahka okužiš.

Svobodni Afričani

Zdaj naju denimo ne preseneti več kateri od njih, ki ob ‘svojem momentu’ izstopi iz kroga in začne sredi dvorane živahno poplesavati v afriških ritmih glasbe, ki jo sliši v sebi.

Nekdo drug se naenkrat lahko odloči, uleže sredi odra in se smeje iz vsega srca, medtem ko drugi pač stopajo čez njega in nadaljujejo z delom.

Veselje, prijaznost in odprtost drug do drugega naju zelo nagovarja. Tudi preprostost in otroškost, nekaj kar je večina nas že davno pozabila.

Vsi Simpsoni, razen Bartha

Spomnim se, kako sem se skupaj z drugimi pomikal v krogu, da bi napolnil vrečko s hrano. Bil sem nekoliko slabe volje in zatopljen v misli o tem, kaj bom pisal v naslednjem prispevku, ko me nekdo od zadaj potreplja po rami.

Obrnil sem se in vprašujoče pogledal prostovoljko za menoj.

‘Poznaš Simpsone?’ me vpraša.

Očitno nisva imela podobnega miselnega programa. Priznam, da sem se moral kar potruditi prekiniti svojega.

‘Misliš tisto risanko?’

‘Ja. Simpsone.’

‘Poznam,’ ji rečem.

‘Si vedel, da je avtor risanke vse Simpsone upodobil po svoji družini?’

‘Ne, tega pa nisem vedel,’ ji odgovorim z nasmehom, medtem ko razmišljam, kako bi lahko osmislil informacijo. Kasneje mi je to uspelo, a je zadeva preveč osebna, da bi jo delil tukaj. 🙂

Pomikali smo se naprej in dalje polnili vsak svojo vrečko; misli spet nazaj v svet pisanja.

‘Razen Bartha,’ me je čez čas spet prekinila soseda. ‘Vse člane družine je upodobil po svoji lastni družini, razen Bartha.’

Včasih je potreben preklop

‘Zanimivo,’ sem odvrnil, zdaj končno sprijaznjen, da me Bog želi tukaj in zdaj, ne pa pri stvareh, ki se šele imajo zgoditi.

Debata o Simpsonih se je s tem zaključila, saj risanke nisem gledal pogosto in zato s kolegico žal nisem mogel veliko podeliti. Vseeno pa mi je bilo všeč, kako se je moje razpoloženje dvignilo in me razvedrilo. Bog očitno ne izbira sredstev.

Od Rusije do Pakistana

Zdaj poznava že kar nekaj najinih sodelavcev – prostovoljcev. O Filipinki Vicemar sva že pisala. Z njo sva največ v stiku, saj nama pomaga pri prevodu, kadar je to potrebno.

A tukaj so še drugi. Denimo prostovoljec iz Egipta, ki je sicer v Parizu zaposlen kot pleskar. A preden odide na počitnice, že tri leta cel avgust vsak dan pomaga v centru.

V center redno prihajata mama in sin, sicer Rusa, ki sta v Pariz prišla šele pred tremi meseci, saj se je mama poročila s tukaj živečim Vietnamcem.

Upam si reči, da je pravih Francozov v centru manj kot tistih, ki prihajajo iz drugih držav. Afričani, Azijci, celo Alžirec in Pakistanec. Ali ni to nekaj posebnega?

Predsodki in predalčkanje

Evropejci smo tako pogosto omejeni na predalčkanje po videzu in barvi, s predsodki in strahovi. O človeku, ki ga vidimo na ulici, bi zlahka zaključili s ‘Še en priseljenec, moj Bog koliko jih je! Brez da bi pomislili, da govorimo o nekom, ki ga v resnici ne poznamo.

O njem bi lahko na prvi pogled denimo dejali: ‘Še nekdo, ki živi na račun države.’ Ne da bi vedeli, da se ta človek prav zdaj odpravlja v center za razdeljevanje hrane, kjer bo naslednjih osem ur garal za ljudi, ki nimajo ničesar.

Multi-kulti, da ali ne?

Nekoč me je nekdo vprašal: ‘A si ti tudi multi-kulti?’

Očitno je to vprašanje danes zelo aktualno, izraz ‘multi-kulti’ pa nekaj, kar bodisi si ali nisi.

Lahko rečem le to, da naju oba s Silvo izkušnja poti nagovarja k sprejemanju in odprtosti. In to ne le v teoriji.

Ko nekaj svojega časa deliš z ljudmi, ki so tako zelo drugačni od tebe in jih spoznaš kot ljudi, torej svoje brate in sestre, iste krvi in istega Duha, potem se nekatera prepričanja preprosto spremenijo.