Božja Ljubezen. Tako preprosta, mila, zvesta.
O Njej so bile napisane mnoge knjige. In seveda knjiga vseh knjig.
A zdaj se dotika moje duše. Tu je, v mojem srcu, kot žuboreč potoček, ki ne more ostati pri miru, ampak se želi darovati.
Ko Božja Ljubezen zaigra svojo nežno melodijo v moji duši, je to tako drugače od vsega drugega. Predvsem zaradi te preprostosti: preprosto prisotna je, preprosto ljubeča. Tako resnična in neizumetničena. Topla, bolj kot karkoli človeškega. Ker te pogreje od znotraj. Čista, bolj kot gorski izvir, ker je ona sama Izvir čistosti.
Njegova Ljubezen je vztrajna, tiha, a je tu.
Tu je, ko sem dobro, ko mi gredo stvari od rok. In tu je, ko padem. Ko vem, da sem ga polomila in bi se rada skrila pred samo seboj. Takrat se plaho zazrem v globine svoje duše in Gospod je tu. Pogledam ga.
Pravi mi: »ljubim te z večno ljubeznijo, ljubim te do smrti, smrti na križu. In ljubim te v vstajenju, ko te vodim iz teme v svetlobo.«
Takrat spoznam, da je bil z menoj od nekdaj, da sem bila v Njegovi roki od začetka.
Zdaj pa me vabi, da ljubim tudi jaz. Vabi me k zavedanju, da je katero koli človeško bitje mnogo več od njegovih dejanj. Da je tudi več od okoliščin, v katerih se nahaja.
Ta Ljubezen me odpira za nove razsežnosti darovanja. Da ljubim brez obsojanja, brez razpravljanja, brez velikih besed. Zvesto, nežno, usmiljeno. Da v vsakem človeku gledam načrt, ki ga ima Gospod zanj.
Vabi me, da ljubim do bolečine!
Barbara Bajželj
