Ali veste, kakšna je razlika med optimistom in pesimistom?
Znani kolumnist William E. Vaughan je takole rekel:
“Optimist ostane buden do polnoči, da vidi Novo leto, ki prihaja. Pesimist pa ostane buden do polnoči, da se prepriča, če je staro zares odšlo.”
Optimist ali pesmist, ob prehodu iz enega v drugo obdobje se človeku pogosto spontano pogled obrača nazaj na to, kar je živel.
Bo že prav tako, saj so takšni trenutki odlična priložnost za refleksijo, razmislek in ponovno vrednotenje doživljajev, dogodkov, srečanj in izkušenj, ki so se nam zgodili.
Lansko leto takšen čas sva bila z ženo Silvo v Kolumbiji, pri misijonarjih klaretincih v Medellinu.
Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bom novo leto preživel v bolnici, potem ko je p. Lizardo, eden od starejših patrov v skupnosti, zbolel za korono, večina drugih, zlasti mlajših članov, pa je že bila na počitnicah pri svojih družinah – razpršenih po Kolumbiji ali Venezueli.
Patra torej nihče od ‘domačih’ ni mogel peljati k zdravniku. Ko mu je vročina nenadoma poskočila na skoraj 40, smo morali poklicati nekega prostovoljca, ki je bil hkrati taksist, da nas je odpeljal v bolnišnico.
V čakalnici se je patru že precej bledlo od vročine. Ura čakanja, kolikor sva s Silvo sprva naivno ocenjevala, se je razpotegnila v šest ur, preden so ga sprejeli na oddelek. Ker so bile kapacitete zasedene, so Lizarda položili na improvizirano ležišče pred vhodom v bolniško sobo.
Silva je morala nazaj v skupnost, ker so bili tam še drugi ostareli patri in niso mogli dolgo ostati brez spremstva, mladi taksist pa se je čez čas vrnil domov k svoji družini.
Tako sem z Lizardom ostal sam. Sedel sem ob njegovem ležišču in se čudil, da mu nobena od medicinskih sester ne posveti pozornosti.
Videl sem, kako sta bila vzglavnik in usnjena prevleka pod Lizardom povsem mokra od potu, in upal, da bo to opazila tudi kakšna od njih.
Nič se ni zgodilo. Odšel sem torej do prve sestre in jo opozoril na nemočnega patra. Prikimala je in kmalu prišla z rjuho, pokrivalom in prevleko za vzglavnik.
Lizarda sva skupaj obračala levo in desno, da sva mu namestila vse potrebno, medtem pa me je gospa podučila, da takšno delo običajno ne opravljajo sestre, pač pa svojci sami. Če torej pacient karkoli potrebuje, mora ta do sestre, ona mu izroči ‘material’, potem pa se znajde sam. Običajno, je dodala, ljudje vse potrebno prinesejo kar sami s seboj.
Ob tem sem se seveda počutil neumno. Malo zato, ker nisem ukrepal že prej (saj je bila to vendar moja naloga), malo pa zato, ker se mi je sistem kot tak zdel čuden.
Naslednje presenečenje je bilo umivanje. Tudi tukaj nisem mogel računati na pomoč. Osebno nego in higieno mora svojec pacientu opraviti sam. Mrzla voda (ker tople na oddelku ni) je bila še eno od manj prijetnih presenečenj.
Noč je kljub vsemu minila hitro. Pater je spal, jaz pa sem pokanje petard in ognjemetov preglasil s slušalkami in glasbo.
Zgodaj zjutraj je k Lizardu prišla njegova sestra in me za nekaj časa nadometila, da sem se lahko odpočil in naspal.
Stopil sem skozi vrata bolnice, v leto 2022, in najprej preveril, za vsak slučaj, če je staro leto prav zares odšlo. Nekaj pesimista v meni.
A hkrati sem se veselil novega, tako kot se zdaj veselim tega, ki prihaja. Vedno mi je bila všeč misel, da je to kar prinaša novo leto, najbolj odvisno od tega, kar mi sami prinesemo vanj.
Nobenega razloga nimamo, da se ne bi, čisto tako po otroško, veselili, kaj ima Bog še v rokavu za naše življenje. Avtorica Hillary DePiano je o tem napisala takole:
“Brez skrbi ste lahko navdušeni nad prihodnostjo. Preteklost se ne bo pritoževala nad tem.”
