Tako kot smo pričakovali in je bilo napovedano, je v Vilniusu pritisnil mraz in dokončno zamrznil lepo vaško pokrajino. Po skoraj dveh oblačnih mesecih, je spet posijalo sonce, virus, ki je v posteljo naenkrat spravil celo skupnost, je podlegel naši obrambi.
Minus dvajset stopinj celzija ni v tem delu Evrope seveda nič novega. Pravzaprav se lahko temperature spustijo precej nižje in nekateri menijo, da se bo to tudi zgodilo.
S takšnim mrazom seveda ni nič narobe – če si na toplem. A žal so tudi iz Litve, tako kot iz drugih koncev severne Evrope, poročali o smrtnih žrtvah.
Marsikomu na ulici ni bilo prizanešeno – alkohol pomaga le toliko, da zaspiš s toplim občutkom, zagotovo pa ne pri tem, da se zjutraj zbudiš.
Do centra z zmrznjenim avtomobilom
Ko sva imela s Silvo prosti dan, sva se z avtom odpravila v center Vilniusa. Preden sva odšla, sva morala skoraj eno uro čakati, da se je stari Opel za silo odmrznil, potem pa še pol poti do mesta, da se je začel vrteti ventilator in dokončno odtajal led na avtomobilu.
Mraz vseeno ni ustavil naše dnevne rutine v hiši. Fantje in dekleta so po novoletnem dopustu ponovno odšli na svoje delo. Za razliko od Barke v Rimu, kjer je delavnica znotraj skupnosti, naši odhajajo v varstveno delovne centre izven nje. S Silvo jih nameravava obiskati tudi tam. Prav zanimivo jih bo videti še v tej luči.
Obisk obsojenih na doživljenjsko zaporno kazen
V največjem litvanskem zaporu Lukiškės je zaprtih okrog tisoč zapornikov. Večina teh je priprtih začasno, ko čakajo na odločitve sodišča, ampak v njem je tudi 180 stalnih zapornikov, od tega osemdeset takšnih, ki so obsojeni na doživljenjsko ječo.
Največja težava tega zapora je pomanjkanje prostora, zato oblasti že načrtujejo selitev. A ne bi bilo super, če bi bila težava v tem, da je preveč prazen?
Na zunaj še zdaleč ne spominja na ječo, prej na kak samostan. Stoji v enem najbolj prestižnih delov Vilniusa in zanimivo, nekoč je bila to le cerkev. V 20. stoletju, ko je bila zgrajena, je veljala za najdražjo gradbeno konstrukcijo v regiji.
Spodbujanje k dobrodelnosti
Pred časom je v skupnost poklical nek psiholog, ki občasno obiskuje zapornike v Lukiškės-u in o tem piše knjige, članke in znanstvena poročila. Povabil je nekaj članov Barke, da obiščejo zapor v času predvidenih obiskov, ki so običajno le enkrat na mesec. S tem je želel omogočiti zapornikom, da se srečajo z ljudmi z motnjo v duševnem razvoju in preživijo nekaj časa z njimi.
Psiholog, ki je v rednem stiku s temi ljudmi, jih močno spodbuja k dobrodelnosti. Kot pravi, je to najboljši način za spreobrnitev in omehčanje srca.
Zaporniki imajo veliko aktivnosti, med drugim čas namenjajo tudi ročnim delom kot so pletenje preprog, rokavic, nogavic, kap in izdelovanju voščilnic. Manjši skupinici doživljenjsko zaprtih ljudi so torej ponudili možnost, da svoje izdelke darujejo naši skupnosti.
Srečanje z jetniki
Kar osem mesecev od prvega klica je trajalo, da so v zaporu uredili potrebno dokumentacijo, preverili naše člane in določili datum prihoda.
Od oseb z motnjo sta se obiska udeležila Martinas in Deividas, od asistentov pa le Rima. Skupini se je pridružil tudi predsednik skupnosti, Boleslavas.
O tem obisku sem se pogovarjal z Rimo. Dejala je, da so se v resnici srečali s sedmimi ljudmi, ki so v preteklosti storili najhujša kazniva dejanja. Šest moških in ena ženska. Vsi v Litvi jih poznajo.
Nekateri so v zaporu zaradi umorov, drugi zaradi korupcije in drog. Almo ljudje verjetno ne bodo nikoli pozabili, saj je umorila oba svoja otroka. Ampak, kot pravi Rima, jo je od vseh prav ona najbolj presenetila.
‘Pričakovala bi hladnokrvno in mračno osebo, a naših fantov in deklet se je razveselila tako kot da bi bili njeni stari prijatelji.’ je dejala. ‘Ostali zaporniki so stali ob strani in se jim niso približali, Alma pa je izražala toplino in veselje, objemala je vse po vrsti in delila svoje unikate.’
Sumljivi obiskovalec
Martinas in Deividas sta bila zadržana. ‘Resnici na ljubo je bilo vzdušje hladno in ne preveč prijazno. Varnostniki so resno pogledovali proti nam in že ko smo prihajali v prostore zapora, smo izkusili strog varnostni režim.’ Je pripovedovala Rima.
Največ pozornosti pri vstopu v zapor je vzbudil Martinas. Če bi ga poznali, bi se vam to zdelo smešno. Martinas je namreč vedno zelo tih, resen in nikoli ne vzbuja pozornosti.
Ko ga je varnostnik pregledal s senzorjem kovine, je spredaj na prsih začelo piskati. Vsi so bili zazrti v njega, ko je nekje iz zgornjega dela srajce, Bog ve od kod, povlekel malo AA baterijo. Le on ve, zakaj jo je nosil s seboj.
A to še ni bilo vse. Varnostniki so zaslišali še neke sumljive zvoke in bili prepričani, da pri sebi nosi kakšno aparaturo. Prav nobena stvar ne sme iti čez vrata do zapornikov! Seveda niso našli ničesar.
Potem ko jim je Rima razložila, da mu le kruli po želodcu, so ga spustili naprej. Varnostniki svoje delo opravljajo resno, kar je za takšen zapor seveda razumljivo.
Božično voščilo iz zapora
Domov so se vrnili s kapami, šali, rokavicami in preprogami za vsakega člana skupnosti. Eno preprogo smo položili v kapelo pred oltar – spomin na naše brate in sestre, ki so na neki točki življenja globoko zatavali in zdaj plačujejo svojo ceno.
Ko smo v času božičnih praznikov odpirali pošto in prebirali voščila različnih prijateljev skupnosti, je bilo na naše presenečenje med njimi tudi Almino. Takole je napisala:
Dragi!
Bodite odprti, preprosti in ogrevajte srca drug drugemu. Delite dobro, delite čudež te noči tudi v prihajajočem letu. Hvala, da ste nas obiskali, delili z nami vaša topla srca in iskrenost. Takšna srečanja nam pomagajo občutiti, da smo tudi mi potrebni drugim ljudem. Meni in ostalim zapornikom dajejo motivacijo za prihodnost, lažje življenje in spreobrnitev.
Pošiljam pozdrave Martinasu in Deividasu. Draga Rima, čudovita si! Hvala, da ste nas obiskali, nas objeli in se pogovarjali z nami.
Bog vas blagoslovi!
Bog ljubi vsakogar
Res je, da so njena pretekla dejanja zavržna in človeku nerazumljiva, ampak Alma je dokaz, da Bog odpušča in ljubi vsakogar.
Danes je med najbolj aktivnimi v zaporu, vodi skupino za izdelovanje ročnih del in pomaga sojetnikom pri tem, da ne izgubijo upanja in spoznajo vrednost svojega življenja. V zaporu je spoznala Rolandasa in se z njim celo poročila.
Kljub temu, da bo do konca svojega življenja ostala v zaporu, živi naprej in skuša osmisliti svoje življenje kolikor ji pač to dopuščajo okoliščine.
Odprti navzven
Filozofija skupnosti Barka je bila vedno odprtost in pričevanje. Jean Vanier, tako kot sem enkrat že pisal, želi svetu pokazati, da imajo osebe z motnjo v duševnem razvoju pomembno poslanstvo na tem svetu.
Čeprav jih družba pogosto zavrača in odriva, ker se boji drugačnosti in ker so daleč od visoko postavljenih meril družbenega sistema, ljudem lahko sežejo neposredno do srca in ga nagovorijo prav v njegovem bistvu. Zato Barka povabila za obiske le redko zavrača.
In seveda obratno, tudi vrata skupnosti ostajajo odprta in omogočajo svetu pogled na drugačno resničnost.
Delovni tabori
V Litvi denimo vsako leto organizirajo delovni tabor za mlade prestopnike. To je čas, ko so pred hišo na travniku postavljeni šotori in ko mladina ureja okolico, vrt in pač vse, kar je v tistem času potrebno. Takrat je v skupnosti vedno polno življenja in energije, prostovoljci pa imajo odlično priložnost, da naredijo nekaj dobrega za druge ljudi.
Rimas, odgovorni za skupnost, je dejal, da je izkušnja običajno zelo dobra, tako za mladino kot za osebe z motnjo v hiši, čeprav včasih tudi brez nevščenosti ne gre. Prejšnje poletje je nekdo iz tabora uspel izmakniti tri kolesa. Še danes jih niso dobili nazaj.
