Bil je Jud. Avstrijski Jud. In odličen psihiater. Ko si je nacistična Nemčija leta 1938 priključila Avstrijo, so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče. Naslednja tri leta je preživel v štirih različnih taboriščih: V Theresienstadtu, Auschwitzu, Kaufering III, in Türkheimu.
V Terezin getu je izgubil očeta, v Auschwitzu mamo in brata, v taborišču Bergen-Belsen pa svojo nosečo ženo.
Ko se je vrnil iz taborišča nazaj na Dunaj, je skrušen ugotovil, da tam ni ostalo ničesar od njegovega preteklega življenja in nikogar od tistih, ki jih je imel rad.
Koliko ljudi je obupalo v takšnih tragedijah! Koliko ljudi se ni nikoli več pobralo.
Kaj je bilo tisto, kar je Viktorja Frankla ohranilo na površju, še več, ga dvignilo in ojačalo, je skrivnost. A mnogo te skrivnosti je pred ljudmi razkrival še dolgo potem, ko je bila druga svetovna vojna že končana.
“Ko je ljudem vzeto vse, kar jim je dragega, ko jim je storjeno vse, da se jih razvrednoti in razčloveči, takrat je najpomembnejše, da človek najde vrednost in smisel v življenju. Tisti, ki so preživeli holokavst, so ljudje, ki so bili tega najbolj zmožni.”
Viktor Frankl
Ko sem bil star okrog dvajset let, sem preživljal zelo težko obdobje svojega življenja. Bila je neke vrste eksistencialna kriza, ko sem se spraševal o smislu vsega, kar se dogaja okrog mene.
Pravzaprav sem izgubil ta smisel in vse, kar se je dogajalo v meni in okrog mene, se mi je zdelo tako nepomembno, tako, kako naj rečem, ‘brezveze’.
Dolgo časa sem bil v tej luknji, v depresiji in še dobro se spominjam, kako sem nekega dne iz knjižnice prinesel Franklovi knjigi: Volja do smisla in Kljub vsemu reči življenju da.
Ti dve knjigi (kasneje tudi druge njegove) sta me močno zaznamovali in pripomogli k prelomnim odločitvam, ki sem jih sprejel v svojem življenju.
Res priporočam knjigi v branje vsem, ki se soočajo z depresijo, z občutki nesmisla ali preživljajo obdobje samoizpraševanja in iskanja samega sebe v tem čudnem svetu, v katerem živimo.
Frankl je pogosto poudarjal, da se globoko v človeku skriva moč in življenjska energija, ki mu postane še posebej dostopna takrat, ko vse stvari okrog njega odpovedo in ni ničesar zunanjega več, kar bi mu lahko pomagalo.
Ko se je z mislimi vračal nazaj k izkušnji koncentracijskega taborišča, se je spominjal:
“Kar je ostalo, je bil posameznik, človeško bitje – in prav nič več. Vse je odpadlo proč od njega: denar, moč, slava; prav nobene gotovosti ni imel več, ne v življenju, ne v zdravju, sreči; vse se je naenkrat postavilo pod vprašaj: nečimrnost, ambicije, odnosi. Vse se je zreduciralo na goli obstoj. Vse je zgorelo v bolečini, vse, kar ni bilo esencialno, se je stopilo bodisi na člana mase, se pravi v resnici na nikogar, na anonimneža, na neko stvar brez imena, na jetniško številko, bodisi še globlje, na bistvo samega sebe.”
Bral sem in požiral njegove besede. Čeprav kruta realnost tistega časa, je njegovo pričevanje na mene delovalo blagodejno. Jaz, ki imam toliko, se niti približno nisem mogel primerjati s človekom (s pravzaprav milijoni ljudi), katerega življenje je tri leta viselo na nitki in je izgubil vse, kar človek lahko izgubi – razen sebe samega in svojega smisla. To je tisto, kar je Frankl našel.
“Tisti, ki smo živeli v koncentracijskem taborišču, se lahko spominjamo nekaterih, ki so hodili od barake do barake, tolažili ljudi in jim podarjali svoj zadnji kos kruha. Ni jih bilo veliko, ampak dajejo dovoljšen dokaz, da se človeku lahko odvzame vse, razen ene stvari, zadnje od človekove svobode, in sicer možnost izbire, kako se bo odzval na situacijo, v kateri se je znašel.”
To je tista moč, ki je v nas, zadnje, na kar se lahko in se tudi moramo opreti. Zgodi se nam krivica, izda nas prijatelj, zboli nam otrok, umre nam ljubljena oseba, ostanemo brez službe in denarja, zgodi se vojna, potres poruši hišo, pride lakota …
Vse te situacije (in druge tudi manj tragične) se nam lahko zgodijo kadarkoli tekom življenja. Marsikomu, ki sva ga s Silvo srečala na misijonski poti po svetu, so se zgodile takšne in podobne tragedije.
Občudoval sem te ljudi. Še vedno so premogli nasmeh, objem, še vedno so zaplesali, kaj zapeli, in mnogo teh ljudi je našlo nek nov smisel usmerjen navzven, pomagali so drugim ljudem, zavzemali so se za nek višji namen, ki je presegal zgolj njih same.
Frankl je napisal takole:
“Tudi najbolj nemočne žrtve v najbolj brezupnih situacijah, v usodah, ki jih ne morejo spremeniti, se lahko dvignejo nad same sebe, lahko rastejo preko sebe, in se s tem spreminjajo. Svoje osebne tragedije lahko spremenijo v zmagoslavje.”
Pred kratkim sem se pogovarjal z znanko, ki še vedno živi v Ukrajini. Pogovarjala sva se globoke stvari in vprašal sem jo, če je verna, če verjame v Boga.
Zmajala je z glavo in rekla:
“Sem verjela. Zdaj nisem več tako prepričana.”
Le kako bi jo lahko obsojal? Kateri človek se v tragičnih in težkih okoliščinah vsaj enkrat ne vpraša: Kako Bog lahko dopusti kaj takšnega? Je to Bog v katerega verjamem? Je to tisti dobri Bog, o katerem duhovnik razlaga v svojih pridigah?
Vprašanje Boga in trpljenja je velika skrivnost, ki se nam bo v vsem razkrila najbrž šele takrat, ko bomo spet Doma.
Ampak zakaj se ljudje tako različno odzovemo na težke okoliščine? Medtem ko nekateri ljudje obupajo in izgubijo vero, drugi prav v teh situacijah najdejo upanje in Boga.
Viktor Frankl je v taborišču opažal podobno:
“V koncentracijskem taborišču, v tem živem laboratoriju in testnem poligonu, smo bili priče, da so se nekateri naši kameradi obnašali kot svinje, drugi pa kot svetniki. Človek ima oba potenciala v sebi; kateri se bo uresničil je odvisno od njegove lastne odločitve, ne od pogojev, v katerih živi.”
Nič nisem rekel tisti nesrečni ženski. Prikimal sem ji in jo popolnoma razumel. Končno tudi sam zase ne vem, če bi v podobnih okoliščinah to zmogel. Kdo lahko z gotovostjo to zatrdi?
A samo zato, ker se naš odnos do Boga pogosto spreminja glede na okoliščine, še ne pomeni, da ga ni. Mogoče pa vprašanje, ali Bog obstaja ali ne, kadar so okoliščine neznosne, sploh ni na mestu.
Morda bi se takrat morali raje vprašati, kako lahko osmislim svoje trpljenje, kakšen pomen mu lahko dam sam in se enkrat nehati jeziti na njegovo tišino.
Mogoče pa je tišina Boga tišina tistega očeta, ki stoji ob svojem otroku, ko ta pade na tla in nemočno joka. Rad bi ga pobral, ampak ve, da mora to storiti sam, da bo lahko shodil, ker je to zmožen in ker s tem začenja razvijati svoje potenciale.
In naš potencial, največji od vseh, največji dar, ki smo ga dobili od Stvarnika, je dar odločitve. Kako se bom torej odločil? Bom vstal in hodil, ali obležal, objokoval trpljenje in čakal, da me nekdo pobere in postavi na noge?
Ko stopim na svojo nesrečo, stojim višje, je rekel Frankl. O trpljenju in smislu pa je napisal še tole:
“Če ima življenje dejansko nek smisel, motem mora tudi trpljenje imeti smisel. Trpljenje je sestavni del življenja, celo usode in smrti. Brez trpljenja in smrti, človeško življenje ne more biti celota.”
