To je resnična zgodba. V svojih navdihujočih govorih jo večkrat pripoveduje Dr. David Gibbs, znani ameriški odvetnik in pastor.
David je imel sodne obravnave na Aljaski. Skupaj s še enim odvetnikom se je vračal iz Aleutanskih otokov nazaj domov. Čakala sta v vrsti za nakup karte, ko je k njima pristopil lokalni pastor in jima ponudil prevoz s svojim malim letalom.
Strinjala sta se, odšla z njim do letala in poletela. Nebo je bilo čisto in sončno, potem pa so se pojavili gosti, temni oblaki, pilotu pa je postalo slabo. Naenkrat je omedlel.
Gibbs je stresal pilota, ga rotil naj se zbudi, a brez odziva. Pogledal je nazaj prijatelja odvetnika, a vse, kar mu je ta lahko ponudil je bilo:
“Konec je z nama, a ne?”
Opazila sta radio, ga nekako prižgala in brez da bi poznala letalske kode za komunikacijo klicala le: “Halo, halo…” Po kratkem času sta prejela odziv nekoga na drugi strani, začudenega zaradi nenavadnega začetka pogovora, mimo vseh pravil letenja.
Panično sta pojasnjevala situacijo, povedala da sta v oblakih, da ne vidita ničesar, da se je pilot onesvestil, sama pa da nimata pojma o letenju.
Gibbs pripoveduje:
“Boga ne moremo videti, tako kot jaz nisem mogel videti sogovornika na drugi strani sprejemnika. In ta glas je rekel:
‘Upravljam tovorno letalo in sem v vajinem radarskem dosegu. Letim sicer proti Tokiju, a bom začel krožiti, da ne izgubim signala z vama.’”
Potem je poklical na lokalno letalsko linijo za intervencije, da so tudi oni lahko priskočili na pomoč.
Gibbs nadaljuje:
“Nikoli ne bom pozabil, kako nama je človek iz lokalne intervencije razložil situacijo:
‘Glejta, moja naloga je, da vaju pripeljem domov, ampak takole se zmenimo; če želita priti varno domov, morata storiti, kar vama rečem. Ne moreta me videti, jaz pa vaju lahko. Če ne bosta upoštevala navodil, bosta umrla, saj sta le štiri minute od gore. Ubogajta navodila, da se ne zaletita.”
S pomočjo tega glasu, ki ju je vodil, korak za korakom, sta uspešno opravila z goro in priletela izza oblakov.
Potem je človek na drugi strani dejal:
“Eno uro in pol imata do letališča in vmes je tudi nekaj slabega vremena. Ampak, ne ozirajta se na vreme. Prosim, sledita samo mojemu glasu. Če se bosta osredotočala na vreme, bosta v težavah.”
Zgolj z zaupanjem glasu na drugi strani, brez da bi videla človeka, in brez da bi se ozirala okoli in premlevala zunanje okoliščine, sta se uspešno in varno približala letališču in nekako pristala (po desetih poizkusih, kot pripoveduje odvetnik) na pristajalni stezi.
V prejšnjem članku sem pisal o molitvi. Če ga še niste, si ga lahko preberete tukaj. Napisal sem, da je molitev komunikacija, ne le drdranje svojih želja in zahtev Bogu.
In del vsake komunikacije je tudi poslušanje.
Zdaj, ko smo v času posta, se mi zdi to še toliko bolj pomembno, saj je post pravzaprav čas, ko se za nekaj časa odrečemo svojim željam in prečiščujemo naše vzgibe, da lahko slišimo glas Boga in mu sledimo.
Post je čas poslušanja.
Sam verjamem, in tudi najina izkušnja potovanja po svetu to potrjuje, da Bog z nami komunicira ves čas, ne le takrat, ko sedemo in molimo v tišini.
Tako je dejal tudi Henri Nouwen, ko je rekel:
“Molitev je predvsem poslušanje Boga. Je odprtost. Bog ves čas govori; ves čas nekaj dela.”
Razlog, zakaj sva se pred začetkom poti odločila, da bova potovala brez predhodnega načrtovanja, je tudi ta, ker sva se želela naučiti poslušati glas Boga in zaupati vanj.
Želela sva potrditi sebi in pričevati drugim, da je to mogoče in da je Bog prav res navzoč ves čas, vsak trenutek. Nikoli se nama ni izneveril, peljal naju je čez tri kontinente in več kot 25 držav.
Govoril nama je po ljudeh, ki sva jih srečala in so naju usmerili naprej v novo državo, bodisi preko lastnih poznanstev bodisi uporabnih informacij. Govoril nama je preko situacij, ki so se zgodile in so narekovale najino nadaljnjo pot. Pa preko molitve, preko pogovora drug z drugim, preko Svetega pisma…
Da je bilo to mogoče, sva najprej morala zaupati njegovemu procesu, dati na stran najina lastna pričakovanja in ostati ves čas budna in čuječa za njegova znamenja.
To se mi zdi ključno. Poslušanje Boga ni nek specifično odmerjen čas, ki ga namenimo Bogu, ker se On želi pogovarjati z nami.
Je drža.
Je zastavljanje vprašanja: ‘Kaj si mi s tem želel povedati?’ in to vsakič, ko se nam kaj zgodi tekom dneva, ko poslušamo druge ljudi ali ko kaj preberemo in se nas posebej dotakne.
Ta drža je kakor vklopljen radio v letalu z nezavestnim pilotom. Če želimo varno skozi življenje, moramo imeti vključen sprejemnik in slediti navodilom.
Vem, da to ni enostavno, predvsem zato, ker je okrog nas (in v nas) toliko različnih glasov. Kako sploh vemo, kateri je pravi?
Ko sem se pred dvajsetimi leti kot laiški misijonar pripravljal na pot na misijon v Argentino, sem se ubadal z zelo specifičnim vprašanjem:
Kako vem, ali je to prava odločitev ali pa mogoče le nekakšen beg.
Spomnim se nekega duhovnika, ki sem ga vprašal glede tega. Odgovoril mi je tako preprosto:
“Če ob misli na to pot čutiš mir, potem je to Božja volja.”
Mir ali nemir, ki ga čutimo ob tem, ko poslušamo notranje (ali zunanje) glasove je res dober pokazatelj, v katero smer naj se obrnemo. Za vsako stvar in pred vsako odločitvijo.
Pisateljica Donna Goddard v svojem romanu Circles of Separations (Krogi ločitev) to napiše še lepše:
“Na vsakem koraku se je ustavila, se usmerila v svoj notranji tempelj, in se vprašala: Ali je to prav? Odgovor, ki ga je prejela, je prišel v obliki miru ali napetosti. Če je čutila napetost, je spremenila smer. Če je čutila mir, je nadaljevala pot.”
