Nikoli ne bom pozabil tiste majhne deklice na Filipinih. V roki je imela preproste venčke z belim cvetjem, verjetno za okrog vratu. Pristopila je in nama ponudila eno.
Na ulicah je bilo vedno veliko otrok, ki so prodajali takšne in drugačne stvari, od sladkarij do dežnikov, če je padal dež. Ne le otroci seveda, tudi odrasli so ponujali izdelke, včasih cele družine.
Pravzaprav so bili redki, ki so sedeli ob pločniku in zgolj prosili za hrano ali denar. V Sloveniji je takšnih več.
Tista punčka je torej stala pred nama in en venček pomolila pred naju. Ni znala angleško, zato so bile geste vse, s pomočjo česar smo se lahko sporazumevali.
A tukaj ni bilo nobenega dvoma. Dala sva ji denar, kolikor je pač stal izdelek, ko pa nama je želela izročiti venček, sem prijazno odklonil. A otrok je vztrajal, deklica enostavno ni želela naprej. Ni hotela sprejeti samo najinega denarja, brez da bi nama prodala, kar je pač ponujala.
Najina logika je bila preprosta. Denar sva ji želela podariti, venček pa pustiti pri njej, da ga bo lahko prodala komu drugemu in še enkrat zaslužila z njim. Dober namen.
Njen žalosten izraz na obrazu in njena odločnost sta mi do danes ostala v spominu. Zakaj ni bila vesela denarja? Zakaj je na vsak način želela oddati svoj venček?
Prav zadnjič se mi je ves ta film še enkrat zavrtel. Ko sem šel iz trgovine, sem se ustavil ob izhodu, kjer je sedel gospod in prodajal Kralje ulice.
Verjetno veste za kateri časopis gre. Za moje pojme eden najlepših in pomenljivih slovenskih projektov za ljudi iz ulice.
Za dva eura kupiš časopis (ki je mimogrede vsebinsko zelo bogat in daje odličen vpogled v življenje ljudi iz obrobja naše družbe), pri čemer večji del kupnine prejme ulični prodajalec sam.
Najlepše pri projektu je to, da so ga brezdomci resnično vzeli za svojega, v njem objavljajo svoje poglede, mnenja, izkušnje in večkrat sem imel vtis, da so zares ponosni nanj.
Enkrat se spomnim, da sem kupil časopis od gospoda, ki me je ponosno opozoril, da je tokrat on na naslovnici in je torej toliko bolj pomembno, da ga vzamem.
Da ne skrenem, zadnjič pri tisti trgovini sem torej plačal časopis. Ko pa sem odhajal, je h kralju pristopil drug gospod in ponosno rekel:
‘No, jaz pa ne bom vzel časopisa, ti pa dam nekaj drobiža. Evo, tukaj.’
Nekaj me je močno zmotilo pri vsem tem, pa najprej nisem znal opredeliti kaj. Zdaj vem.
Kaj je ta človek želel sporočiti kralju ulice?
Varjanta A:
Ne bom vzel časopisa, ker mi ni všeč in ga ne berem, ampak evo, tukaj ti dajem miloščino.
Varjanta B:
Ne bom vzel časopisa, ker hočem da ostane tebi in boš zaslužil dvakrat.
Pravzaprav je vseeno katera od teh varjant je prava (morda obe), v resnici gre pri obeh za isto sporočilo:
‘Ne bom vzel časopisa.’
To je bilo tisto, kar me je zmotilo. Na nek subtilen način se je človeku odvzelo moč. Zavrnil sem venček (ki ga je deklica morda naredila celo sama) in ji nehote sporočil, da mi ni pomembno, kaj mi lahko ona da, le to, kar ji lahko dam jaz sam. Postavil sem se ‘nad njo’.
In tisti gospod je zavrnil časopis (v katerem je bila morda celo objavljena kakšna misel prodajalca) in mu hote ali nehote sporočil, da mu ni pomembna vsebina (‘ne zanimaš me ti’), pač pa zgolj to, da se ga je usmilil in mu podaril denar. V hipu nista bila več enakovredna.
Danes sem veliko bolj previden pri teh rečeh. Žalosten izraz tiste deklice me je naučil lekcije. Vsak človek ima nekaj, kar lahko ponudi drugemu. Mislim da je prav, da sprejmemo izmenjavo, ne glede na to, kakšne namene in motive imamo pri tem sami.
Ali ne gre tukaj konec koncev za ponižnost? Ali zmorem sprejeti, da ima nekdo ‘iz ulice’ nekaj pomembnega in dragocenega zame, česar jaz nimam?
