Prejšnjič sem pisal o tem, kako sva iz Paragvaja prispela v Bolivijo, o tem, kako sva iskala priložnost za služenje, o klaretincih, ki so naju pustili pred zaprtimi vrati in o skupnosti Shalom, kamor sva potrkala v upanju na novo usmeritev.
Našla sva skupnost
Ko sva stopila čez prag Shaloma in spoznala mlade, ki živijo v tej skupnosti, sva vedela, da sva na pravi poti.
Ne samo fantu, ki naju je povabil v hišo, tudi ostalim sva pojasnila najin namen in predstavila Operando.
V skupnosti Shalom sicer ne delajo neposredno z ubogimi, a so nama predlagali drugo možnost.
Zavrteli so telefon in poklicali sestre iz skupnosti El Camino, ene od mnogih redovnih skupnosti, ki se navdihuje po sv. Frančišku Asiškemu. Podobna skupnosti Toca de Assisi, ki sva jo obiskala v Braziliji.
Že naslednji dan sta v Shalom prišli dve mladi sestri in naju odpeljali v naselje Villa Rosario, na obrobje Santa Cruza, kjer sestre živijo in služijo.
Fraternitad El Camino (Bratstvo El Camino)
Samo želela sva si lahko, da bi nekaj časa preživela v skupnosti, kakršna je El Camino (Pot) – tako blizu je temu, kar počneva midva, tako blizu temu, čemur sledimo v Operandu.
Skupnost ‘Fraternidad El Camino’ je bila ustanovljena leta 2002 v Braziliji in združuje duhovnike, redovnike, laike in mlade ljudi, vse tiste, ki želijo slediti Jezusu, zlasti v služenju najbolj ubogim.
Za Jezusom
Kot opisujejo sami, sledijo ubogemu Jezusu, ki ni imel kraja, kamor bi lahko položil glavo.
Sledijo potujočemu Jezusu, kateremu dom je bila pot in kraj za srečevanje z ubogimi.
Sledijo molečemu Jezusu, ki je dolgo časa preživljal v samoti v pogovoru z Bogom očetom.
In sledijo usmiljenemu Jezusu, ki je z ubogimi delil trpljenje in lajšal njihove stiske.
Skupnost raste
Od leta 2002 se skupnost nenehno širi. Odpirajo se nove hiše (za moške in ženske) po vsem svetu, v red vstopajo številni mladi ljudje.
Ena od sester v skupnosti nama je povedala, da je bilo na začetku njenega noviciata (prvo leto bivanja v skupnosti, ko novinci še spoznavajo red in način življenja) 60 deklet, po koncu jih je na vstop čakalo že 100!
Mlade misijonarke
Šest misijonark (štiri Brazilke in dve Paragvajki) nama je na široko odprlo vrata v svoje življenje in delo.
Vstopila sva v skupnost sedmih mladih deklet (starih od 20 do 38 let), ki so se že zgodaj v življenju odločile za pot služenja ljudem iz obrobja, brezdomcem, odvisnikom od drog, zapornikom, prostitutkam in vsem drugim, ki jih družba zavrača, obsoja in odriva od sebe.
V služenju ubogim
Po zgledu sv. Frančiška in predvsem po Jezusovem zgledu živijo v uboštvu.
Hrano in osnovne potrebščine kupujejo izključno iz podarjenega denarja, kar vedno delijo tudi z ubogimi. Pred vrata samostana namreč vsak dan prihajajo revni ljudje in sestre jim vedno postrežejo tako, kot bi postregle samemu Jezusu.
Želje so velike
Hišo, v kateri živijo misijonarke, jim je odstopila škofija, in sicer v urejeni in premožnejši soseski. A le nekaj ulic proč se nahaja mnogo revnejši predel, kjer prenočujejo brezdomci in narkomani.
Za sestre je hiša sicer dovolj velika, a vseeno premajhna za vse aktivnosti, ki jih imajo v načrtih.
Želijo odpreti še eno večjo hišo, v kateri bi ljudje iz ulic lahko prenočevali, in veliko jedilnico, kjer bi zanje dnevno pripravljale obroke.
Do nedavnega so to počele kar v jedilnici skupnosti, vse dokler jim tega niso preprečili sosedje. Podpisali so peticijo, da teh ljudi v svoji soseski ne želijo srečevati, predvsem iz strahu pred ropi in krajami.
Občina in škofija sta se postavii na stran sosedov, zato jim sestre delijo hrano le še pred vrati svoje skupnosti, kamor prihajajo posamično in ne v skupinah kot prej.
Najina soba
Nune so naju nastanile v eni od majhnih sobic svoje hiše.
V tej isti sobi je pred nama živela mama z dvema sinovoma in hčerko. O Patriciji bom pisal v enem od naslednjič člankov, tako kot tudi o nekaterih drugih ljudeh s pretresljivimi, a hkrati navdihujočimi življenjskimi zgodbami.
Edina omara v najini sobi je polna oblek, namenjenih brezdomcem. Tiste, ki to najbolj potrebujejo, sestre povabijo v hišo. Tam se lahko umijejo, dostojno poskrbijo za osebno higieno in zamenjajo svoja umazana in raztrgana oblačila za nova in čista.
Z Magdalenami
A misijonarke ne ostajajo zgolj v svoji skupnosti.
Vsak četrtek zvečer se z mladimi prostovoljci odpravijo na ulice, kjer sinovom in hčeram ulice, kot jim pravijo, delijo hrano in oblačila. Zdaj tudi midva hodiva z njimi.
Nekaj točk v mestu je, ki jih redno obiskujejo.
Denimo ulica s prostitutkami in preprodajalci drog, ki na zunaj spominja na ulico zombijev.
Ljudje hodijo po cesti omamljeni in pijani. Prostitutke – sestre jim pravijo Magdalene – vstopajo in izstopajo iz zanemarjenega hotela, preprodajalci si izmenjujejo drogo in denar, nekateri v rokah držijo plastične posodice z lepilom, ki ga vdihavajo, marsikdo na ulici leži onemogel.
Mnogi sestre že poznajo, zato jih v četrtkih že pričakujejo na tej točki. Za marsikoga so misijonarke in njihovi prostovoljci edini stik z ‘normalnim’ svetom, ko ne poslušajo sodb in kritik, ampak tolažbo, spodbudo in prijateljske besede.
Z ljudmi iz kanala
Glavno cesto skozi cener Santa Cruza ločuje dolg in širok kanal, kamor se v deževnih dneh steka voda, pa seveda tudi odpadki in vsa mestna umazanija.
Kanal se vije tudi pod križišči in prav tam, skrito in varno, živijo narkomani, prostitutke in brezdomci, nekateri celo s svojimi otroci, v umazaniji, smradu, med podganami in ščurki.
Skupina prostovoljcev se torej zbere v bližini takšnega kanala in vabi ljudi na plano. Nikoli ne bova pozabila, kako so najprej eden po eden, in potem v skupinah, prihajali do nas.
Iz tistega temnega, ozkega betoniranega ‘predora’ so prihajali omamljeni moški in ženske, se posedali k nam, in vsak je prejel svoj sendvič in sadni sok.
Podarila bi svojega otroka
Spominjam se neke omamljene ženske, ki je celo potrebovala pomoč dveh drugih, da je iz kanala sploh lahko prišla do nas.
Umazana, raztrgana, skoraj brez zob, a mlada, stara največ trideset let. Noseča.
To je bil obraz nekoga, ki je obupal nad življenjem. Pretreslo naju je. Sedela je skupaj z nami, na klopi avtobusne postaje pred križiščem, se smejala in šalila, a je govorila nerazločno.
Predstavila sva se ji in ko sva ji povedala, da prihajava iz Evrope, je dvignila majico, pokazala svoj trebuh in dejala, da nama ga podari, če želiva.
Zanjo je bila to šala, za nas šok. Ampak kdo jo lahko obsoja? Poznava mnogo zgodb teh ljudi; njihova preteklost, težko otroštvo, slaba vzgoja, nedostopna družba in pomanjkanje socialne pomoči iz strani države, vse to lahko človeka pripelje v kanal, v temo, od koder se pogosto nikoli več ne vrne.
Luč, ki posveti v temo
Ampak misijonarke in mladi prostovoljci ne obupajo nad njimi. Hodijo tja, vabijo jih iz teme, podajajo jim roko in se z njimi pogovarjajo.
Ob slovesu vedno sklenejo krog, se primejo za roke in molijo skupaj z njimi: to je luč, ki posveti v njihovo temo, možnost, da v njej vidijo upanje in se odločijo za spremembo.
Mnogi so to že storili, tudi s pomočjo sester in bratov skupnosti El Camino. Ti ljudje imajo danes družine, zaposlitev in živijo samostojno, odgovorno življenje.
Z revnimi v Costaneri
Vsako soboto dopoldne se sestre skupaj s prostovoljci odpravijo v naselje Costanera (Črna obala), prav na robu mesta Santa Cruz. Gre za revno barakarsko naselje, kjer živi približno 300 ljudi.
Mnogi brezdomci, revni ljudje in ostareli, za katere država ne skrbi kaj dosti, so si na tem odročnem kraju, mimo zakona, postavili skromna bivališča: lesene barake, improvizirane hišice, včasih pokrite le s kartonom in plastiko. Od tu nekateri hodijo v službe, a mnogi nimajo zaposlitve, zato živijo v pomanjkanju.
Lačni otroci
Ko so sestre privič prišle v Costanero, niso natančno vedele, koliko ljudi na tem kraju dejansko potrebuje hrano in pomoč. Pripravile so kosilo za petdeset ljudi, a so bile osuple, ko se je pred lonce postavilo več kot 200 lačnih otrok.
V Costaneri je sobotno dopoldne čas veselja, smeha, plesa in petja. Nekateri mladi prostovoljci s seboj prinesejo kitare in zabava traja vsaj dve ali tri ure, dokler se lačni in vsak s svojim krožnikom postavijo v vrsto za kosilo.
Z mladimi zaporniki
Vsak ponedeljek obiščejo zapor za mladostnike, stare od 14 do 18 let. Približno 150 prestopnikov živi v desetih hišah, na veliki posesti obdani z žičnato ograjo in stražnim stolpom.
Mnogi od teh fantov so zagrešili resne zločine, tudi uboje, ampak večina njih je v zaporu zaradi preprodaje drog, ropov in kraj.
Sestre so začele obiskovati zapor na povabilo vodstva institucije, saj so bili odnosi med mladimi krhki, veliko je bilo nasilja, nespoštovanja in neodgovornega vedenja.
Svetli zgledi in pričevanja
Redni prihodi misijonark in mladih prostovoljcev so močno razelektrili ozračje v zaporu.
Ne samo to, da imajo zaprti mladostniki možnost navezovanja stikov s svojimi vrstniki ‘od zunaj’, pogovorov o osebnih stiskah in vedno nekoga, ki jim želi prisluhniti.
Vsakič poslušajo tudi pričevanja ljudi, ki so bili nekoč na njihovem mestu, bodisi na ulici bodisi v zaporu, nekdanji narkomani, pripadniki tolp in mafijskih združb, preprodajalci z drogami…
Pripovedujejo jim o tem, kako so se na določeni točki svojega življenja zavedli slepe ulice, v kateri so se znašli, izšli iz nje in zaživeli novo življenje.
Mladim želijo sporočiti, da tudi zanje ni prepozno, da niso obsojeni na propad in da je življenje lahko tudi lepo – brez drog, alkohola in kriminala.
Veliko božično praznovanje
V Operandu želimo pomagati tudi tem misijonarkam. Ko sva sestro Letizijo, predstojnico skupnosti vprašala, za kakšen namen bi lahko zbirali denar, nama je opisala veliko željo za čas letošnjega Božiča.
V centru mesta imajo namen najeti veliko dvorano in organizirati božično praznovanje za ljudi iz ulice, njihove otroke in vse druge revne in pomoči potrebne ljudi, ki so vključeni v aktivnosti misijonark.
Pripraviti jim želijo pravo božično večerjo, kupiti darila zanje (nove obleke in šolske potrebščine za otroke) in skupaj z njimi praznovati Jezusovo rojstvo, tako kot ga praznujejo drugi ljudje v Boliviji in po svetu.
Jim lahko pomagamo pri tem?
Cilj, ki smo si ga zadali je 1000 € in verjamemo, da ga v enem mesecu lahko dosežemo. Misijonarke (in Operando z njimi) vam bodo hvaležne za vašo pomoč, podporo in radodarnost!
Spodal lahko kliknete gumb ‘Darujte zdaj’ in si preberite več o naši akciji.
