Gospod,
v sveti tišini jutra, ko svet še spi, prihajam predte. Moja duša se umirja v tvoji navzočnosti, hvaležna za dar počitka in za milost novega dne.
Hvala ti za tvojo zvestobo, ki je vsako jutro nova, in za obljubo novega začetka, ki jo prinaša ta prvi svit.
V vrtu moje duše se z zoro prebuja tudi staro seme, divji vrt, ki ga nisem sejal. Tu je trdovratni plevel ponosa, ki duši ponižnost. Tu so globoke korenine starih zamer, ki jemljejo prostor odpuščanju. Tu je bodičasto trnje nestrpnosti in strahu, ki preprečuje rast ljubezni.
Ta del mene si želi rasti sam, neodvisen od tebe. Hraniti se želi z lastno pomembnostjo, napajati z upravičevanjem in utrjevati z nadzorom. Vodi me v puščavo osamljenosti in praznine.
Danes pa se zavestno in z vsem srcem odločam za drugačno setev. Ne želim več gojiti tega, kar vodi v duhovno smrt, ampak hrepenim po tem, kar prinaša polnost življenja v tebi.
“Jaz sem vinska trta, vi pa mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi veliko sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.”
Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. (Jn 15,5)
Zato te ponižno prosim, Sveti Duh, bodi Vrtnar moje duše. Z ostrim rezilom svoje resnice izkorenini vse, kar ni od tebe. Obreži suhe veje navezanosti in slabih navad, ki ne prinašajo sadu. Zrahljaj zbito zemljo mojega srca, da bo postala sprejemljiva za tvoje seme.
Zalivaj jo z živo vodo svoje Besede in gnoji z milostjo zakramentov. Posadi vame seme ponižnosti, da bo obrodilo sad potrpežljivosti. Vzgoji v meni nežno sadiko sočutja, da bo zrasla v mogočno drevo ljubezni.
Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. (2 Kor 5,17)
Naj moje misli danes ne bodo sodišče za druge, ampak zatočišče milosti. Varuj vrata mojega uma pred cinizmom, obsojanjem in skrbjo za prihodnost. Naj v mojih mislih prebiva vse, kar je resnično, kar je plemenito, kar je pravično in čisto.
Naj moje besede ne bodo ostro kamenje, ki ranijo, temveč sol, ki daje okus in ohranja. Naj bodo seme miru, ki ga sejem v odnose; naj bodo most, ki povezuje, ne zid, ki ločuje. Naj bodo balzam, ki celi, in ne strup, ki zastruplja.
Naj moja dejanja ne bodo hrupno iskanje lastne slave, ampak tiho in zvesto služenje. Pomagaj mi videti priložnosti za dobroto, ki jih svet spregleda. Daj mi moč, da naredim majhne stvari z veliko ljubeznijo.
“Nič ne delajte iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak v ponižnosti imejte drug drugega za boljšega od sebe.” (Flp 2,3)
Izprazni me, Gospod, vsega, kar je “moje”: mojih načrtov, mojih pravic, mojih pričakovanj in mojih ran. Odvzemi mi mojo potrebo po nadzoru, samozadostnost in prikrito sebičnost. Naredi v meni sveto prostranost, tišino in praznino.
In v ta izpraznjen prostor, Gospod, vlij svojo milost. Napolni me z nebeškim mirom. Preplavi me s svojo ljubeznijo, ki ne postavlja pogojev. Izpolni me s svojim veseljem, ki ni odvisno od okoliščin.
“Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.” (Gal 5,22-23)
Želim biti le orodje v tvojih božanskih rokah. Uporabi moje roke, da bodo danes gradile in tolažile. Uporabi moje oči, da bodo videle stisko bližnjega in tvojo lepoto v stvarstvu. Uporabi moja ušesa, da bodo resnično slišala, ne le poslušala. Uporabi moj nasmeh, da bo odsev tvojega veselja.
Vem, da je ta preobrazba daleč onkraj moje moči. Moja volja je šibka in moje srce omahljivo. Zato se v celoti opiram na tvojo moč, ki deluje v meni, ko sem slaboten.
“… za kar se tudi trudim in bojujem z njegovo močjo, ki v meni mogočno deluje.” (Kol 1,29)
Naj bo ta dan tvoja umetnina, ne moja. Ti si Umetnik, jaz pa le platno. V vsakem trenutku, v vsakem pogovoru in v vsaki odločitvi naj se ne odraža moja volja, ampak tvoja lepota in tvoja ljubezen.
Naj v vsem, kar sem in kar delam, slavim tebe, Očeta, Sina in Svetega Duha.
Amen.
