Gospod,
pomagaj mi danes, da te ne gledam skozi filter svojih ran, ampak da v tebi uzrem resnično podobo Očeta, ki zdravi in osvobaja.
Hvala ti za to novo jutro, za svetlobo, ki se prebuja, in za tvojo tiho prisotnost, ki jo čutim v svojem srcu. Prihajam predte takšen, kot sem, z vsemi svojimi radostmi in tudi z bremeni, ki jih nosim.
Priznam ti, Gospod, da je včasih težko v tebi videti popolnega Očeta. Moja predstava o očetovstvu je zaznamovana z zemeljskimi izkušnjami, z ranami in razočaranji.
Včasih prenašam bolečino odnosa s svojim zemeljskim očetom nate in se bojim, da me boš tudi ti pustil na cedilu, ko te bom najbolj potreboval. Toda tvoja Beseda me uči, da je pot do ozdravljenja in svobode v odpuščanju.
Spomniš me na pomembno resnico, ki je temelj najinega odnosa.
“Če pa vi ne odpustite ljudem, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.” (Mt 6,15)
Zato se danes, v tem trenutku, zavestno odločam. Odpuščam svojemu zemeljskemu očetu. Odpuščam mu za vse, kar je storil, in za vse, česar ni storil.
Odpuščam mu za trenutke, ko me ni zaščitil, za besede, ki jih ni izrekel, za objeme, ki jih nisem prejel. Odpuščam mu za občutek zapuščenosti in osamljenosti. To breme neodpuščanja polagam pred tvoj križ in te prosim, da ga odneseš.
In sedaj, ko sem to storil, te prosim, da ti vstopiš v te prazne in boleče prostore mojega srca. Prosim te, da jih napolniš s svojo ljubeznijo in prineseš ozdravljenje, saj ti obljubljaš, da boš to storil.
“Zdravi potrte v srcu in obvezuje njihove rane.” (Ps 147,3)
Tam, kjer sem se počutil zapuščenega od ljudi, si ti vedno zvest. Tvoja Beseda mi je v največjo tolažbo.
“Kajti oče in mati sta me zapustila, GOSPOD pa me je sprejel.” (Ps 27,10)
Ti si Oče, ki nikoli ne odide. Ti si tisti, ki ostaja, ko vsi drugi odidejo. Tvoja obljuba je trdna in večna.
“Saj je sam rekel: Ne bom te zapustil in ne te pustil samega.” (Heb 13,5)
Zaradi te tvoje zvestobe mi ni treba več živeti v strahu. Spremenil si mojo identiteto. Nisi me pustil sirote, ampak si me posvojil.
“Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli Duha posinovljenja, v katerem kličemo: ›Aba, Oče!‹” (Rim 8,15)
Ta klic ni le beseda, je resničnost mojega srca, ki jo je vanj položil tvoj lastni Duh.
“Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki kliče: ›Aba, Oče!‹” (Gal 4,6)
Oče, Aba, Očka. Hvala ti, ker nisi le Bog, ki zdravi, ampak si tudi Bog, ki obnavlja. Obljubljaš, da boš povrnil tisto, kar je bilo uničeno in izgubljeno v preteklih letih.
“Povrnil vam bom za leta, ki so jih požrle kobilice, ličinke, golazen in gosenice, moja velika vojska, ki sem jo poslal nad vas.” (Jl 2,25)
Zaupam v to tvojo obljubo. Zaupam, da boš vso mojo preteklo bolečino uporabil za svojo slavo in za moje dobro.
Hvala ti, ker si popoln Oče. Naj danes živim v svobodi tvojega ljubljenega otroka.
Amen.
