Gospod,
pristopam k tebi, razgaljen v svoji šibkosti, tih in ranjen od poti, ki sem jih izbral brez tebe. Moje srce je včasih trdo kot kamen, včasih ustrahovano in hladno – toda danes ga izročam tebi, kakršno je.
Ne zmorem več bežati pred sabo, niti pred tvojim pogledom, ki ne obsoja, temveč zdravi.
Ko razmišljam o izgubljenem sinu, vidim samega sebe:
»Ko je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal in se ga usmilil; stekel je k njemu, ga objel in poljubil.« (Lk 15, 20)
Tako si ti, ne Oče, ki čaka s prezirom, temveč Oče, ki teče naproti. Jaz pa sem tisti, ki je bil daleč. Ne samo oddaljen v dejanju, temveč v srcu, v notranjem zavračanju tvoje milosti. In vendar si me zagledal. Nisi počakal, da se očistim ali opravičim, stekel si k meni.
Tvoja ljubezen je dejanje. Tvoja bližina je resnična. In tvoje odpuščanje – čudež, ki ga ne morem dojeti, samo sprejeti.
»Jaz, jaz sem tisti, ki zaradi sebe brišem tvoje prestopke in se tvojih grehov ne spominjam.« (Iz 43, 25)
Ti, ki bi lahko sodil, si izbral pozabo. Ti, ki bi me lahko pustil v prahu mojih padcev, si raje odpihnil vsak madež s svojimi milostnimi rokami.
Toda kljub tvoji milosti včasih ne znam odpustiti sebi. Držim se sramu kot nekega dokaza, da mi ni treba biti sprejet. In prav takrat mi govoriš:
»Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več.« (Jn 8, 11)
Ti me ne le rešiš, ti me tudi dvigneš. Ne kličeš me k popolnosti iz dolžnosti, temveč iz ljubezni. Da bi hodil naprej: lažji, prenovljen, spet tvoj.
Gospod, pomagaj mi verjeti v to, kar že vem: da je tvoje srce večje od mojih napak. Da tvoje roke niso oddaljene, ampak razširjene v objem. In da tvoje besede niso sodba, temveč povabilo.
Naj sprejemanje tvojega odpuščanja postane temelj moje nove poti. Naj ne živim več iz krivde, temveč iz hvaležnosti. Naj moja zgodba ne bo zaznamovana s tem, kje sem padel, ampak s tem, kje si me našel.
Odpusti mi. Očisti me. In vodi me nazaj k sebi – znova in znova, dokler ne pozabim, kako je sploh bilo živeti brez tvoje bližine.
Amen.
