Gospod,
danes prihajam k Tebi, da bi s teboj molil za jasnost in modrost. Slutim, da bo dan poln obveznosti, pogovorov, e-mailov in prošenj, na katere ne vem, kako odgovoriti, če sploh. Vse tomi povzroča stres že na vse zgodaj.
Naučil sem se, da tudi pomoč, če pride iz pritiska in ne pride iz srca, ni najboljša. Nočem več živeti z občutkom krivde, če rečem ne. Zato Te prosim: daj mi pogum, da prepoznam svoje meje; ne kot slabost, ampak kot spoštovanje moje zmožnosti, ki si mi jo zaupal.
»Z vso skrbjo varuj svoje srce, kajti iz njega izvira življenje.« (Prg 4, 23)
Moje srce danes ne more biti vir življenja, če je prazno. Ne more poslušati, če je utrujeno. Ne more služiti, če ni zakoreninjeno v Tebi. Učiš me, da meje niso zidovi, ampak vrata, ki se lahko odpirajo in zapirajo z modrostjo.
Prevečkrat sem pustil, da drugi določijo tempo mojega dne. V dobri veri, da delam prav. A zdaj vem, da mi to jemlje prostor za Tebe. Prostor za bližnje. Prostor za tihost, kjer mi govoriš. Zato molim z besedami psalmista:
»Uči me spolnjevati tvojo voljo, kajti ti si moj Bog. Tvoj dobri duh naj me vodi po ravni poti.« (Psalm 143,10)
Pomagaj mi razločiti, kaj je klic in kaj le hrup. Kaj je Tvoje povabilo in kaj le krik sveta, ki me hoče potegniti v svojo naglico. Spomni me, da tudi Jezus ni odgovoril vsem, ni ozdravil vseh, ni ustregel vsem pričakovanjem. In vendar je bil ves Tvoj.
»Jaz nisem prišel, da bi ugajal ljudem, ampak da bi izpolnil voljo svojega Očeta.« (Jn 6, 38)
Pomagaj mi, da tudi jaz danes ne živim iz navade ugajanja, ampak iz poslušnosti. Daj mi jasnost, da rečem »da«, kadar je prav, in svobodo, da rečem »ne«, kadar bi to pomenilo izdajstvo samega sebe.
Ko pridejo prošnje, naloge, pritiski … me ustavi, da jih ne pograbim samodejno. Daj mi trenutek za dih. Za vprašanje: »Je to res moja pot?« In če ni, naj znam odstopiti – brez krivde, brez strahu, da bom imel manj vreden v očeh drugih. Saj mi praviš:
»Koga si namreč skušam dobiti na svojo stran, ljudi ali Boga? Si mar prizadevam, da bi ugajal ljudem? Ko bi še hotel ugajati ljudem, ne bi bil Kristusov služabnik.« (Gal 1,10)
Gospod, hvala Ti, ker me ne kličeš k izgorelosti, ampak k zvestobi. Ker si me ustvaril z omejitvami, ki niso napaka, ampak povabilo k soodgovornosti.
Ko čutim, da sem razpet med preveč vlogami, me opomni, da sem najprej Tvoj otrok. In da Ti nikoli ne daješ več, kot lahko nosim – niti ne zahtevaš, da nosim bremena drugih sam.
»On daje moč utrujenemu, on krepča onemoglega. Mladeniči omagajo in obnemorejo, mladci se spotikajo in padajo, tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, dobijo novo moč. Vzpenjajo se kot orli, tekó in ne opešajo, hodijo in ne omagajo.« (Iz 40, 29–31)
Danes prihajam k Tebi – ne da bi vse opravil sam, ampak da bi Ti zaupal. Ne da bi bil popoln, ampak prisoten. Daj mi preprostost, da živim to, kar danes zmorem. In ponižnost, da pustim, česar ne zmorem.
Daj mi srce, ki zna ljubiti, ne s pretiravanjem, ampak z modrostjo.
Amen.
