Jutranja molitev – Molitev ob prizadetosti

Glej me, Gospod.

Danes ne nosim veliko besed. Samo to rano, ki je ostala, ko sem bil prizadet. Ni bila udarec. Bila je beseda. Bila je odsotnost. Bila je prelomljena obljuba, pogled, ki me ni videl. Nekaj v meni je tedaj potihnilo. In zdaj sem tukaj.

S teboj.

Ne razumem, zakaj so nekateri ljudje tihi, ko jih najbolj potrebujem. Zakaj govorijo, kot da ne čutijo, kaj naredijo. Zakaj ranijo in potem odidejo, kot da ni bilo nič.

Vem, da tudi jaz kdaj zgrešim, da sem sam kdaj kriv. A danes je to nekaj drugega. Danes boli zato, ker sem dal prostor. Ker sem odprl srce. In to srce zdaj čuti.

Ti pa me vidiš. Ne greš mimo. Tvoja bližina ne molči. Ne iščeš pravice v tem, kar se je zgodilo. Ne delaš bilance. Samo prideš. Prideš kot dih, kot navzočnost, ki ne obsoja. Samo si. In s tem mi pokažeš, da nisem sam.

Vem, da ti poznaš poti ljudi. Da poznaš rane, ki jih nosimo, ko hodimo drug mimo drugega. In vem, da poznaš tudi srce tistega, ki me je prizadel. Ne prosim te, da spremeniš drugega.

Danes te prosim samo to: ostani z menoj, dokler ne zadiham. Dokler se to zlomljeno ne umiri. Dokler ne bo bolečina dobila oblike in pomena. Ne zato, da pozabim, ampak zato, da grem naprej brez grenkobe.

Gospod, nauči me govoriti resnico brez ostrine. Nauči me postaviti mejo brez sovraštva. Nauči me biti človek, tudi ko drugi niso. Ne vem, kako naprej, a vem, da zmorem, če si ti z menoj. Vem, da lahko ostanem mehak, če me ti držiš. Vem, da lahko oprostim, če najprej sam doživim tvojo nežnost.

V tem trenutku mi ne daj odgovorov. Samo bodi. Kot senca, ki je ob meni. Kot roka, ki se ne umakne. Kot prisotnost, ki me ne zapusti. Samo bodi tukaj, ko se v meni gradi nekaj novega. Ko iz tega, kar je bilo zlomljeno, raste nekaj tihega, kar bo nekega dne znova ljubilo.

Pomagaj mi ne pozabiti, kdo sem. Da sem tvoj. Da nisem pozabljen. Da imam vrednost, tudi če je drugi ne prepozna. Da ni moj jaz odvisen od besed ali tišine drugih. Da lahko živim iz tvoje resnice, ne iz njihove presoje.

Daj, da bo ta dan začetek. Ne pozaba, ampak začetek. Naj to, kar boli, postane seme. Naj to, kar boli, enkrat postane molitev tudi za tistega, ki je šel. In če ne drugače, naj ostane ta ura z menoj – kot dokaz, da si bil blizu, ko sem bil prizadet.

Amen.