Moj Bog,
Prihajam predte s srcem, ki hrepeni po pripadnosti, po občestvu, po domu. Ti si me ustvaril za odnos, za skupnost, za ljubezen.
Želim si biti del nečesa večjega od mene, del telesa, kjer smo vsi eno.
Ti nas kličeš, da bi bili kakor prva Cerkev, ki si jo zbral po svojem Sinu. Želim si izkusiti to globoko povezanost, kjer ni več »jaz« in »ti«, ampak samo »mi«.
“Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša.” (Apd 4,32)
Gospod, veš, da to ni lahko. Skupnost me plaši, ker me dela ranljivega.
V njej se razkrijejo vse moje rane, vsa moja beda, vse pošasti, ki jih tako skrbno skrivam za zidovi samostojnosti in uspeha. Bojim se, da me bodo drugi zavrgli, če bodo videli, kdo v resnici sem.
Toda ti si tisti, ki podiraš zidove, ki jih gradim okoli svojega ranjenega srca. Ti si tisti, Ko Jezus podira zidove med mano in drugimi, med mano in Teboj.
“Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je v svojem mesu podrl steno, ki ju je ločevala, to je sovraštvo.” (Ef 2,14)
Pomagaj mi, da ne bom iskal krivde v drugih, da ne bom tekmoval in se primerjal. Naj v sebi prepoznam sovražnika – mojo sebičnost, moj napuh, moj strah.
Nauči me ponižnosti, ki ne gleda le nase, ampak vidi stisko in lepoto v bratu in sestri.
“Ničesar ne delajte iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak v ponižnosti imejte drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge.” (Flp 2,3-4)
Odpusti mi, ker tako hitro sodim in obsojam. Ljudem dajem nalepke, ker se bojim pogledati v lastno temo.
Ne dovolim jim rasti in se spreminjati, ker nočem priznati, da moram tudi sam rasti. Želim se učiti odpuščanja, ki osvobaja mene in druge.
“Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.” (Lk 6,37)
Vem, da je ta pot dolga in da bom na njej padal. So ljudje, ki me vznemirjajo, ki v meni prebujajo jezo in zavist. Daj mi potrpežljivosti s seboj in z njimi.
Ko čutim trn v svojem mesu, to svojo nemoč ljubiti, me spomni, da mi je Tvoja milost dovolj.
“On pa mi je dejal: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v šibkosti.«” (2 Kor 12,9)
Spomni me, da je moja šibkost pomembna. Da so prav tisti, ki se zdijo najšibkejši, nepogrešljivi za skupnost.
“Še več, prav tisti deli telesa, ki se zdijo šibkejši, so nujno potrebni.” (1 Kor 12,22)
Tvoje Telo smo, Gospod. Povezani v bolečini in v veselju. Ko nekdo trpi, trpimo vsi. Ko je nekdo počaščen, se veselimo vsi.
“In če trpi en ud, trpijo z njim vsi udje, če je en ud v časti, se z njim veselijo vsi udje.” (1 Kor 12,26)
Da bi lahko vstopil v to skrivnost, moram odvreči svojo odraslo miselnost in prebrisanost. Postati moram kakor otrok, ki zaupa in se ne boji pokazati svoje potrebe in odvisnosti.
“Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.” (Mt 18,3)
Vsakemu od nas si dal darove, s katerimi lahko služimo drug drugemu. Naj jih ne zakopljem iz strahu ali ljubosumja. Pomagaj mi prepoznati dar v sebi in ga z veseljem deliti.
“Vsak po daru, ki ga je prejel, strezite drug drugemu kakor dobri oskrbniki mnogovrstne Božje milosti.” (1 Pt 4,10)
Vse to je mogoče le, ker si Ti sredi med nami. Ti si vez, ki nas drži skupaj, ko bi po človeško že zdavnaj razpadli.
“Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.” (Mt 18,20)
Zato te prosim za milost, da bom znal živeti v skupnosti, ki si mi jo podaril danes. Naj bom orodje Tvojega miru in sprave. Naj umiri moje nestrpno srce in ga napolni s potrpežljivostjo in ljubeznijo.
“Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru.” (Ef 4,1-3)
Amen.
