Gospod,
danes priznam: ujel sem se. V tiste nevidne zanke, ki jih nastavim sam sebi. V misli, ki ne izhajajo iz resnice, ampak iz strahu. V tiha vprašanja, ki zvenijo kot obtožbe: Zakaj je on že tam, jaz pa še tukaj? Zakaj je njej uspelo, meni pa ne? Zakaj se pri drugih zdi vse preprosto, pri meni pa vse razbito?
Primerjanje me utrudi, še preden se dan začne. Nadomesti spoštovanje z zavistjo. Hvaležnost s pritožbo. Zamegli pogled in mi prepreči, da bi videl svojo pot kot vredno.
Gospod, odpusti mi, ker sem si dovolil gledati sebe z očmi sveta in ne z očmi Tebe.
Ti si me oblikoval z namenom. Ne kot kopijo, ampak kot izvirnik. Moje življenje ni ponovitev tujih poti,
ampak prostor, kjer se Tvoja ljubezen razodeva na edinstven način.
Pomagaj mi, da ne iščem svoje vrednosti v primerjavah, ampak v dejstvu, da sem Tvoj. Živ. Tukaj. Poklican.
Ozdravi mojo notranjo potrebo po potrditvah, ki ne nasitijo. Reši me od pritiska, da moram biti v vsem najboljši, viden, pomemben. Pomagaj mi sprejeti, da rast ni tekma, ampak odnos. In da uspeh ni lestvica, ampak zvestoba.
Daj mi svobodo, da lahko občudujem druge brez zaničevanja sebe. Da priznam lepoto, ki ni moja, brez da bi občutil poraz.
Da se lahko razveselim njihove poti, ne da bi pozabil, da imam tudi jaz svojo, dragoceno in nezamenljivo.
Gospod, naj ne živim kot nekdo, ki mora prepričati svet. Naj raje postajam to, kar sem v Tebi; brez primerjav, brez maske.
Naj moje srce najde mir v tem, da mi ni treba biti nekdo drug.
Naj čutim, da sem dovolj. Tudi ko nisem najboljši. Tudi ko sem tiho. Tudi ko ne zmagujem.
Sprosti me iz primerjav in me osvobodi v Tvoji resnici. Ti veš, kdo sem. Ti vidiš, kaj raste, še preden zraste in dozori. Ti poznaš moje rane in moj dar. Ti si moje merilo.
In v Tebi najdem mir.
Amen.
