Božič je praznik, ki nas kliče iz naše vsakdanjosti.
Vabi nas, da se ustavimo… prenehamo brenčati naokrog… in se obrnemo k sebi in drugemu. V središču je Jezus, dojenček, nebogljen in potreben nežnosti, ljubezni in topline kot vsak drug otroček, ko se rodi na ta svet.
Če se skozi leto obračamo k Njemu s prošnjami za različne stvari, se v tem času vprašajmo, kaj mi želimo dati njemu.
Najprej potrebuje zatočišče, kjer bi se lahko rodil. Kako bi bilo, če bi Marija in Jožef potrkala na tvoja vrata in te prosila za prenočišče? Bi ju sprejel? Ali zaprl vrata pred njima? Bi enako storil, če bi bila pred vrati katerakoli druga noseča ženska v stiski?
Zdaj si predstavljaj, da si ob Sveti družini v trenutku, ko se Jezus rodi. Opazuj ga ob njegovem prvem vdihu in otroškem joku. Glej, kako ga mama in oče srečna vzameta v roke in ga ljubkujeta.
Tam si, ko ga prvič umijeta in oblečeta. Ko je okopan in povit, ga Marija izroči v tvoje naročje. Kaj čutiš ob njem? Si ga vesel? Se ga bojiš? Ga želiš pokazati še komu?
Dovoli, da počiva v tvojem naročju. Naj se vate naseli njegov mir. Vzemi si dovolj časa, da te prežame njegovo bitje.Modri iz Vzhoda so mu prinesli dragocena darila. Kaj mu lahko podariš ti?
Se zavedaš, da stojiš pred Božjim Sinom ki je v tem trenutku, kljub majhnosti in šibkosti…
VEČJI OD VESOLJA!
Naj bo ta zahvala tvoje darilo zanj:
Jezus, hvala, ker si poiskal zatočišče pri meni, v mojem domu. Dal si mi priložnost, da te lahko vidim tudi kot nebogljenega in potrebnega ljubezni. Pa vendar… …ko gledam tebe, se zavedam, da je na svet posijala luč, ki bo končno pregnala mojo temo in zlo tega sveta.
Amen.
