Kako na čisto drugačen način kot mi Evropejci gledajo na stvari Antešaki. Nič ne pomaga, če še tako razmišljaš, včasih je prav težko sprejeti kakšno njihovo predstavo.
Na moji predzadnji župniji, ki sem jo vodil, smo imeli še en poseben primer. Imeli so navado, da so tiste, ki so jih ujeli pri kraji goveda, kaznovali z obglavljenjem. Torej je zanje veljala smrtna kazen.
Pogovarjal sem se z nekom iz tega našega območja in ga vprašal: “Kako lahko nekoga, ki ima isto podobo kot ti ali jaz, torej človeško podobo, kar tako ubijete? Kako morete to narediti?”
Odgovoril mi je: “Ne, saj mi ne ubijemo človeka, mi ubijemo zver v tem človeku. To hudobo, ki je v tem človeku. Nismo šli ubijat človeka.”
Koliko stvari mi je še skritih iz mišljenja teh ljudi!
Sam sem lahko zaslutil le nekaj izhodišč njihovega mišljenja. Kako bogat mora biti ta mozaik, ki bi predstavil celotno podobo razmišljanja tega našega Antešaka!
Njihova miselnost, njihova filozofija, ima veliko globlje korenine, kot jo lahko doseže naša evropska miselnost. Napihoval bi se, če bi rekel: “Spoznal sem miselnost teh ljudi.” To je povsem nemogoče!
Morda sem od množice kamenčkov, ki sestavljajo ta mozaik, odkril tri ali štiri. Drugo pa je še prikrito. To je takšno bogastvo in hkrati nedosegljivo meni, evropskemu človeku.
Kljub različnim kulturam zmorejo živeti drug ob drugem
Vsak narod ima svoje posebnosti. Evropski človek ima vsaj nekaj skupnih kamenčkov v mozaiku, ki nas povezuje v misli. Med Antešaki in nami pa ostaja mikaven prepad.
Nedosegljivo nam je, zato se temu lahko samo čudiš. V ozadju imajo toliko pozitivnega, kar so ti ljudje ohranili. To belca prevzame, osvoji. Ne znam povedati, kaj nas je prepričalo. Kar ne moreš pozabiti te izkušnje. Živijo nekaj “rajskega” … To mora človek pač sam doživeti.
Da so se med seboj tako povezali in da jim uspe kot Malgašem s svojim deležem kulture na tem tako velikem otoku tako pametno in urejeno živeti, je pravi čudež.
Veliko je razlik med posameznimi plemeni ali tistimi, ki imajo svojo kulturo še precej močno podobno prišlekom iz Indonezije, in temi, ki so se na otok naseljevali iz Afrike. Božji dar je, da lahko živijo tako sinhrono, vzajemno drug z drugim.
Da lahko tako shajajo, imajo v svojem mozaiku, prispodobi malgaškega človeka, veliko močnih značilnosti. Zanimivo je, ne preučevati jih, to je slaba beseda, temveč z njimi živeti in z njimi razmišljati.
Vsaj za debelo knjigo pregovorov
Njihova globoka modrost se kaže v njihovih pregovorih. Če bi jih zbrali, bi jih bilo zagotovo za debelo knjigo. Vsako pleme ima svoje pregovore. Velikih plemen je, osemnajst, vsako pa ima še nekaj podplemen. Razlog je zgodovinski. Vse je temeljilo na premoči prvorojenca ali tistega, ki je prvi zasedel neko območje.
Pomagalo bi mi odkriti še kakšen kamenček tega mozaika v poznavanju Antešakov, če bi se v to poglobljal in jih bolje razumel.
Vsi pregovori so vzeti iz življenja, iz izkušenj starih, kar je pravzaprav preslikava ozadja, ki ga ni več. Podoba je ostala, celote, v kateri je pregovor nastal, pa ne poznamo več.
Zato je tako težko poseči v nekatere pregovore ali jih razložiti. Kot tujcu mi je nedosegljivo, da bi jih prav interpretiral ali vsaj razumel, saj ne poznam podlage, iz katere je privrela ta modrost.
To so velike reči. Zato je treba vsak narod ceniti.
