Malgaši so v svojem izvornem verovanju animisti, kar pomeni, da verujejo v duhove prednikov in se zanašajo na njihovo pomoč.
Kadar se pojavi huda stiska, pokličejo tudi duhovnika, da bi molil nad bolnikom. Takrat verjamejo, da bo Bog človeku povrnil njegovo izvorno moč; gre za moč, ki je bila v človeku ob samem začetku, ko je bil ustvarjen. Stvarnik pri tem človeka gotovo ne ovira, ampak mu pomaga.
Le Bog lahko premaga njihove strahove
V animistični veri je ogromno strahov pred zlimi duhovi. Ti duhovi imajo v njihovem mišljenju še vedno pomembno vlogo: kot sami verjamejo, zli duhovi trpinčijo človeško dušo, rahljajo voljo in ustvarjajo mnogo strahov, zaradi katerih ljudje celo padajo v delirij.
Strahovi jim onemogočajo, da bi se zares postavili na noge in zaživeli v polnosti.
Z evangelijem jim misijonarji želimo pomagati, da bi se znebili prav teh strahov. Želim jim pokazati, da je Bog, Božji Duh absoluten. Je tisti, ki je nad vsem. Le Bog zares prinaša blagostanje, ozdravitev, moč, ljubezen, vero, upanje. Vera v Jezusa jim pomaga, da se otresejo teh strahov.
Vrači zastrašujejo ljudi, da bi obdržali svojo moč
Ljudje se tradicionalno po pomoč obrnejo na vrača. Ta vzpostavi stik z duhovi prednikov in potem ljudem razloži, kaj duhovi prednikov zahtevajo od njih.
Vrači priporočajo, da je za ljudi dobro le tisto, kar so izkusili že njihovi predniki. Skladno s tem prepovedujejo vsako novost, ker je predniki pač niso izkusili.
Rečejo jim na primer: “Če se boste družili z ljudmi, ki vnašajo nove stvari, vas bo doletelo kaj strašnega.” Ljudi to popolnoma vrže iz tira.
V svoji tradiciji so prepleteni s strahovi in grožnjami, zato se zelo težko ločijo od vsega njim znanega.
Kot primer iz vsakdanjega verovanja Antešakov lahko omenim nekatera zemljišča, za katera domačini verjamejo, da se na njih dogajajo čudne reči. Takšno zemljo razglasijo za “tany fady”, kar pomeni zemljo, ki se je ne dotikaj.
Kako sva z misijonarjem Slabetom ‘premagala’ duhove
Janko Slabe, moj predhodnik, ki me je vpeljal v malgaško miselnost, mi je nekega dne dejal: “Greva, Janez, skupaj tja in prosila bova za blagoslov nad to zemljo ‘tany fady’.
Nato bova vanjo zasadila lopato, odsekala grm in kaj posadila. Tako bodo domačini videli, da se nama ni zgodilo nič; da sva ugnala vse zle duhove, o katerih so krožila pričevanja domačinov.”
In je dobro zraslo! Tako smo nato naredili na mnogo krajih.
Tudi moharo sem razkrinkal kot prazno vražo
Nekega dne so se name obrnili katehisti, češ da so v staji, kjer je imel eden od domačinov govedo, našli moharo.
Mohara je pripravek, ki ga izdela vrač na željo naročnika in lahko prinese bolezen govedu ali, kot verjamejo domačini, onesposobi oči gospodarja in njegove družine, da ne bi zmogli reševati svojega goveda, ko bi v vas prišli tatovi.
Moharo pri vraču naroči človek, ki se želi maščevati svojemu sosedu.
S katehisti smo sedli v avto in se odpeljali do soseda, ki je imel v staji nastavljeno moharo.
Stopil sem v stajo in vzel moharo, ki naj bi imela to velikansko moč obvladovanja duhov živih. Vtaknil sem si jo v žepek na srajci. “Zdaj pa gremo lepo domov,” sem jim rekel.
Ko smo se vračali domov, so vso pot trepetali, kdaj bom umrl za volanom in bomo nato vsi skupaj zdrveli v prepad.
Zatrdil sem jim: “Ne, ta predmet nima nobene moči pri tistem, ki je povezan z Bogom! V Bogu je absolutna moč, ki nadvlada vse.”
Seveda smo vsi srečno prišli domov in to je bilo zanje znamenje, ki jih je prepričalo.
V to verjamejo, dokler spet ne zapadejo v kakšen šok, ki v njih ponovno zbudi nova vprašanja. To je človeško.
Dvomi in vprašanja – to je človeško
Naloga misijonarja je vedno znova vnašati Božjega Duha med ljudi in jim pomagati, da se obnavljajo v Besedi, ki nam jo je prinesel Bog, da bi bile njihove duše vedno bolj čiste in trdne.
Na nek način lahko rečemo, da se ljudje polnimo, tako kot se polnijo baterije. Seveda je med ljudmi prisotna vraževernost, prav tako strahovi.
Vemo, da je 100-odstotno čista vera le v svetnikih in angelih. V srcu, duši in razumu vsakega od nas pa so dvomi, kompromisi, celo elementi vraževerja.
Skozi življenje se človekov duh čisti in vse globlje razumeva dejstvo: kar prihaja od Boga, je najtrdnejše. Ko človek z leti dozoreva, se otrese prepričanj, ki jim je prej pripisoval prevelik pomen.
Na Madagaskarju ali v Evropi, povsod je treba ljudi podpirati v veri, saj ta nikoli ni dovršena. Vera se prečiščuje in oblikuje vse življenje.
Pripoved misijonarja Janeza Krmelja je zapisala Maja Žagar.
