Izpoved mame z okuženim dojenčkom: Kalvarija s Covid-19

Pred kratkim je naša bralka, ki je želela ostati anonimna, z nami delila svojo zgodbo boja s Korona virusom.

Znašla se je v preizkušnji, ne le zaradi svoje lastne okužbe in okužbe moža, pač pa predvsem zaradi okužbe njenega osemmesečnega otroka.

Takole je napisala…

Mediji nas pogosto slepijo z izjavami, da koronavirus za otroke ni nevaren, da so celo samo prenašalci. Resnica je žal drugačna. Sem mama 8-mesečnega otroka, ki je zbolel za koronavirusom, kar je bilo potrjeno z odvzetim brisom. Skupaj z otrokom sem zbolela tudi sama. 

Z vami želim deliti svojo izkušnjo s COVID-19, v upanju, da se morda tudi vi lahko izognete tej kalvariji.

Prvi znaki okužbe s Covid-19

V začetku je bilo vse skupaj precej nedolžno, tako da niti v sanjah ne bi pomislila na koronavirus. Otrok je začel pogosto kihati. Kihanje še nikoli ni bilo nevarno, zato mu nisem namenila posebne pozornosti. Iz noska mu ni teklo. 

Potem je začel pokašljevati in pri hranjenju občasno zahropel. To kašljanje in hropenje je bilo tako minimalno, da niti na prehlad nisem sumila. Začel je močneje polivati in spati bolj nemirno. Vem, da imajo dojenčki obdobja, ko je polivanja več in obdobja ko slabše spijo, zato se tudi takrat nisem vznemirila. Vsi našteti simptomi so se pojavljali občasno. Kakšen dan jih celo ni bilo. 

Prvi sumi

V tem obdobju sem pri sebi najprej opazila glasno brbotanje v trebuhu. Ker me trebuh ni bolel, nisem pomislila na kaj resnega. Občasno sem se morala zgolj prijeti za trebuh, da se je stanje malo umirilo. Stvar sem povezala s kandido, saj sem imela pred kratkim težave s tem, simptomi pa so podobni. Po nekaj dneh me je občasno blago zbodlo v prsnem košu, ampak res blago. 

Po približno petih dneh sva oba z otrokom dobila vročino. Oba na isti dan. Pri otroku je bila vročina nad 39 stopinj. To je bil zame alarm, da nekaj ni vredu. Ta dan je tudi mož začel kašljati, bolela ga je glava, a vročine ni imel. Pomislila sem, če smo bili morda v stiku s kom, ki je bil okužen s koronavirusom.

S kom smo bili v stiku?

Tri tedne smo bili vsi trije doma, torej je bilo nemogoče, da bi se okužili. Spomnim se, da se je pri nas oglasil znanec, še preden je bila razglašena vsesplošna karantena. Poklicala sem ga in vprašala, če je zdrav. Zaupal mi je, da je bil pred osmimi dnevi zelo bolan, da so sumili na koronavirus, a ga niso testirali. Povedal je tudi, da je imel njegov sodelavec potrjeno okužbo s koronavirusom.

Naslednji dan sem klicala otrokovo pediatrinjo. Vprašala me je, če smo bili v stiku s kom, ki je bil okužen ali prenašalec virusa. Povedala sem ji o znancu. Otroka so takoj sprejeli v otroški COVID-19 ambulanti. Najprej so me vprašali o vseh pomembnih informacijah iz formularja. Počutila sem se kot na zaslišanju pri sodniku, čeprav je bila zdravnica zelo prijazna. 

Otroka so temeljito pregledali, mu vzeli kri in bris iz nosu. Pri jemanju brisa je jokal tako močno, da se mi je trgalo srce. Še nekaj časa se ni pomiril. Zdravniki so izgledali kot astronavti, kar je malemu povzročilo dodaten stres. Bris so vzeli tudi meni. 

Pozitivni z virusom COVID-19

Zvečer otrok ni mogel zaspati. Celo noč se je želel dojiti. Bil je prestrašen, imel je vročino. Ko sva končno malo zaspala, je ob polnoči zazvonil telefon. Stisnilo me je pri srcu, s tresočo roko sem ga dvignila. 

Zdravnik na drugi strani je povedal, da sva oba pozitivna. Vprašal je po simptomih in kako sva. Povedal je naj pijeva veliko tekočine in počivava. V primeru poslabšanja pa naj takoj pokličeva zdravnika.  Povedal je še, da me bo v prihodnjih dneh verjetno klical epidemiolog. Zaželel mi je mirno noč.

V želodcu se mi je naredila kepa, postalo mi je slabo. V meni se je vrtel film naprej in film nazaj. Kaj se je zgodilo? Zakaj se je zgodilo? Kaj se še bo zgodilo? Pri teh vprašanjih naj človek mirno spi? Nemogoče.  

Še veliko neznanega

Naslednje jutro se je moje zdravstveno stanje malo izboljšalo. Tudi otroku se je vročina nekoliko znižala in je bil bolj živahen. Upala sem, da je najhujše za nami. Na testiranje je odšel tudi mož. V strahu smo čakali njegov izvid. Po zajtrku so začeli zvoniti telefoni. 

Najprej me je poklicala pediatrinja. Dala mi je nekaj napotkov in povedala, da običajno sedmi dan lahko pride do poslabšanja, lahko pa tudi štirinajsti dan. 

Povedala je, da mora na infekcijsko kliniko sporočiti o pozitivnem brisu za otroka, saj oni potem naprej obravnavajo otroke, naj pričakujem, da me bodo še poklicali in naju telefonsko spremljali na vsaka dva dni. 

Dejala je tudi, da še nimajo veliko informacij o tem, kako bolezen pri otrocih poteka in zato tudi na tak način zbirajo informacije. Običajno naredijo tudi kontrolni pregled. Verjetno mu bodo ponovno vzeli bris iz nosu.

Telefoni…

Spraševala sem se ali je to res potrebno. Ga morajo res še enkrat mučiti? Je torej poskusni zajček? Dvajset minut kasneje me je poklicala osebna zdravnica in me vprašala, če karkoli potrebujem. Dala mi je nekaj napotkov in svetovala, naj v primeru poslabšanja pokličem, sicer pa čez en teden, da vidimo kje smo. 

Komaj sem odložila telefon, je spet zazvonilo. Tokrat epidemiologinja. Zastavila mi je enaka vprašanja. Ponovno moram odgovarjati nanje in podoživljati vse skupaj. Zastavila mi je še nekaj novih vprašanj, mi dala napotke in svetovala, naj veliko pijemo in počivamo, da bomo imeli dovolj moči za drugi val bolezni.  

Čez pol ure so me poklicali iz odrasle regijske COVID-19 ambulante. Še enkrat sem morala ponoviti vso zgodbo. Sestra na drugi strani slušalke si je vzela čas za pogovor in mi namenila tudi nekaj sočutnih besed. Povedala mi je, da so otroci do prvega leta starosti rizična skupina, saj še nimajo dobro razvitega imunskega sistema. 

Potem je sledil še klic iz infekcijske klinike. Vprašali so me po osebnih podatkih otroka, o tem, kako je bilo pri porodu, potem pa mi začeli naštevati simptome. Obkljukali so si vse tiste, ki jih že ima. Povedali so mi, da vročina pri otrocih vztraja tudi do sedem dni in da bolezen pogosto spremljajo prebavne težave in trebušni krči. 

V stalnem stiku z zdravniki

Ponovno so se mi začeli vrteti filmi. Moj otrok se je rodil prezgodaj. S trebušnimi krči se je boril šest mesecev. Bo res moral še enkrat čez to? Kje je torej tista blaga oblika koronavirusa pri otrocih, o kateri poročajo mediji? 

Počutila sem se kot, da bi delala v klicnem centru. Dopoldne sem odgovorila na pet telefonskih klicev. Vsakič sem morala ponavljati zgodbo. Med tem je otroku temperatura ponovno narasla nad 38 stopinj, mene pa je od stresa začelo boleti v prsnem košu. 

Seveda sem v tem času morala otroka tudi nahraniti, uspavati, previjati, se z njim igrati in ga nositi, ko ga je zvijalo. Dobro, da imam moža, ki zna poskrbeti zanj, medtem ko sem morala sama odgovarjati na vprašanja različnih strokovnjakov. Pri tem pa ti svetujejo počitek. Kako le? 

Dojenček ne zna povedati drugače

Ko sem odgovorila na zadnji klic, je otrok dobil drisko. Morala sem ga preobleči, potem hitro skuhati kosilo in komaj smo pojedli, se je driska ponovila. Tokrat še huje, tako da sem ga morala stuširati. Driska se je ponovila takoj, ko sem ga preoblekla v sveža oblačila. 

Tudi vročina noče pasti, čeprav sem mu dala že četrto svečko za zbijanje temperature. Otrok je vsake toliko iz nič začel neutolažljivo jokati. Seveda ne zna povedati, da ga boli glava, morda grlo ali trebušček. Samo joka, da ga komaj potolažim. Na tak način smo se prebijali čez dan. Zvečer je ponovno zazvonil telefon. Izvedeli smo, da je okužen tudi mož.

V popolni izolaciji

V hipu smo odrezani od sveta. Najmanj štirinajst dni samoizolacije. Ne smemo niti v trgovino, ne v lekarno, niti na lastni vrt, saj bi se sosed lahko počutil ogroženega. Ravno v tem času nam je zmanjkalo dietne hrane, ki jo mora otrok uživati zaradi alergije. Poskusili smo jo naročiti prek spleta. Vse zaman, spletne trgovine so bile tako obremenjene, da niso sprejemale več naročil. 

V isti hiši, vendar v svojem gospodinjstvu, živita moja starša. Tudi z njima si nismo mogli pomagati, saj sta bila v bežnem stiku z nami in sta prav tako v samoizolaciji. Oče hodi še v službo, a je zdaj prisiljen ostati štirinajst dni doma, kar seveda pomeni manj prihodka. Bo moral njegov delodajalec celo zapreti podjetje za 14 dni? Verjetno. 

Popolna izolacija od nas ni možna, saj nimata svojega vhoda. Imamo kar nekaj skupnih prostorov v kleti, prijemamo iste kljuke, dotikamo se istih stikal. Na hodniku dihamo isti zrak. Mama je kronični pljučni bolnik. Bo preživela bolezen? Ne vemo.

Tudi tokrat zaupam v Božjo pomoč. Verjamem, da Oče ve, zakaj moram skozi to preizkušnjo. Moč sem črpala prav iz citata, ki je bil pred kratkim objavljen na Operandu: ”Vrzi svoje breme na GOSPODA, on bo skrbel zate, nikoli ne bo dopustil, da bi pravični omahnil.”

Ne razmišljajmo le o sebi

Takšnih zgodb je verjetno še veliko. Hvaležni smo naši bralki, da je podelila z nami svojo izkušnjo. Iz nje se lahko veliko naučimo. Najprej to, kako pomembno je, da sprejmemo odgovornost in ostajamo doma, vse dokler bo to potrebno. Nikoli namreč ne vemo, komu lahko prenesemo virus, ki ga morda nosimo, ne da bi za to vedeli. 

Ne razmišljajmo le o sebi. Če že fizično ne moremo k bližnjemu, mu namenimo prijateljski klic ali vsaj lepo misel.

Še vedno lahko skupaj molimo molitev, ki smo jo pred časom objavili in je namenjena vsem ljudem, ki so se znašli v podobnih preizkušnjah kot družina iz tega prispevka.