V tem času, ko ostajamo odprtih ust ob branju zgodb o duhovnih zlorabah znanih osebnosti, so se končno začele odpirati teme, ki bi se v naši družbi morale odpreti že davno.
Zdaj, ko so se na to temo končno prebudili krščanski mediji, se lahko podučimo, da je duhovna zloraba psihološka in čustvena manipulacija posameznikov, ki zlorabljajo religijo, Boga ali duhovna sporočila, da uveljavijo avtoriteto in si podvržejo druge za svojo osebno korist.
Bolje pozno kot nikoli, bi rekel, čeprav bomo na eni točki morali nehati brcati mrtvega konja in to pomembno temo načeti pri njenem izvoru – v naših družinah in v krščanski vzgoji.
Ta vrsta vzgoje se je dolgo dolgo let prenašala iz generacije v generacijo, od duhovnikov na starše in od staršev na otroke, toliko časa in tako korenito, da mnogi v tem še danes ne zmorejo prepoznati zlorabo.
“Kolikokrat sem slišala, da sem ‘cel hudič’, ko sem kakšno stvar ušpičila in so se starši jezili name,” je v svoji izpovedi z nami podelila bralka Maja.
“Ni mi bilo treba vprašati, kaj pomeni ‘hudič’, saj je bila v naši hiši ta beseda bolj pogosta kot ‘Jezus’ ali ‘Bog.’ Tudi župnik pri maši nikoli ni pozabil omeniti pekla in hudiča, tako da je moj oče spretno pritiskal le na gumpke in bila sem pridna kot čebelica:
Če ne boš naredila domače naloge … če ne boš pospravila sobe … če ne boš pojedla vsega … če ne boš ubogala … če ne boš šla k maši … če ne boš molila …
Sploh mu ni bilo treba končati, vedela sem, kaj se bo zgodilo. Bog me bo kaznoval, končala bom v peklu in tam, kot je rekel župnik, bo jok in škripanje z zobmi.”
Ali ni vzgoja otroka veliko lažja in bolj znosna, če se sklicujemo na Boga, ki budno spremlja naša dejanja in kaznuje, ko mu ta niso po volji?
Kaj bolj zaleže, kot to, da se postavimo med Boga in otroka, posežemo v to pristno, nežno vez ljubezni in jo malce začinimo, da bomo lažje obvladali tega malega hudička.
“Kot otrok sem se vedno veselila obhajila. Ampak k obhajilu sem šla lahko samo takrat, ko sem bila ‘pridna’, karkoli je to za moja starša že pomenilo. Prej sem morala k spovedi. Včasih spovednika ni bilo, zato sem morala ostati v klopi, medtem ko so moji vrstniki prejemali Jezusa. Nisem bila strta zato, ker se mi godi krivica, ampak zato, ker sem imela občutek, da me Bog kaznuje, da je pozabil name in mu ni mar.”
Kako popačeno razumevanje Božje ljubezni! Obhajilo kot pogoj za lepo vedenje, in ne zdravilo za ranjeno in zlomljeno dušo. Ja, otrok bo mogoče naslednjič res ‘priden’, a bo zanesljivo začel izgubljati občutek za to, kaj pomeni brezpogojna ljubezen.
In koliko odraslih ljudi danes zares ve, kaj pomeni brezpogojna ljubezen? Koliko je takšnih, ki so jo zmožni sprejeti, kaj šele dajati naprej? Kako le, če verjamejo, da je ni zmožen niti Bog.
Močno me je pretreslo, kar je gospa napisala v nadaljevanju.
“Stara sem bila osem let, ko me je začel spolno zlorabljati stric, ki je prihajal k nam na dolge obiske. O spolnosti sem takrat vedela le to, da počnem nekaj umazanega, prepovedanega in da je to velik greh. Ker sem se svojih grehov morala spovedovati, sem župniku pač povedala o tem, da sem grešila in imela s stricem spolni odnos. Ko sem odrdrala svoj greh, je na drugi strani sledila kratka tišina, potem nekaj poduka o lepem krščanskem vedenju in seveda pokora, kazen, ki je bila nekoliko večja kot običajno, namesto očenaša, cela desetka rožnega venca.”
Takšnih in podobnih zgodb je ogromno in bodo še naprej prihajale na plano, kar je tudi prav, saj je to del procesa ozdravljanja in ponovnega vrednotenja, kdo sem jaz, kdo so moji starši, kdo je duhovna avtoriteta in kdo je Bog v resnici.
Prav je tudi, da takšni vzgoji dodelimo ime. Duhovna zloraba!
Mnogi strokovnjaki pravijo, da je to najhujša oblika zlorabe, saj lahko usodno pretrga vez človeka z njegovim bistvom, s tistim najbolj svetim, kar je v njem.
Oropa ga upanja, varstva in zavetja, ki ga Bog obljublja vsakemu človeku in brez katerega se zelo težko prebija skozi življenje.
“Ne obsojam staršev, saj vem, da so bili tudi sami vzgojeni na tak način in sem prepričana, da drugače niso znali in vedeli. A ne spremeni dejstva. Bog se mi je zagabil, Cerkve pa dolgo časa nisem želela videti, ne od znotraj ne od zunaj.”
Žrtve takšnih duhovnih zlorab znotraj svoje družine imajo danes občutke, da ne ustrezajo in morajo biti popolni, da dobijo odobravanje okolice, partnerja, šefa ali Boga.
“Občutek, da karkoli naredim, ni dovolj dobro, da z vsakim dejanjem ranim ljudi okrog sebe in jih razočaram me spremlja še danes, kljub temu, da sem na sebi naredila že veliko in sem ponovno našla pristno vez z Bogom.”
To so rane, ki dolgo časa ostajajo odprte in se celijo počasi.
Rane, ki se velikokrat prenašajo naprej na druge ljudi, ker je bolečina tako vsaj malo bolj znosna – na otroke, ki morajo poslušati in sprejeti vse, saj so popolnoma odvisni od njih in še ne znajo dobro presoditi, kaj je prav in kaj ne.
To so rane otrok, ki potem postanejo starši.
Rane otrok, ki postanejo duhovniki in duhovni voditelji.
Rane duhovno podhranjenih ljudi, z nalogo, da duhovno hranijo druge.
In končno, to so rane Boga, ki je izgubil svoje otroke in jih spet želi nazaj. Njegovi so.
