‘To je rdeča cona,’ nama je dejal kolumbijski misijonar, p. Alvaro, ki živi in dela v enem najbolj nevarnih predelov Kolumbije, v provinci Chocó, v naselju Riosucio.
Krvavi konflikti
Novice o dvajsetletni vojni med ilegalnimi gverilskimi vojaki in državno vojsko in policijo, seveda ne pridejo v naše medije, a v Južni Ameriki je to področje zaznamovano s krvavimi konflikti, zlasti na območju amazonskega pragozda, kjer sobivajo prvobitni Indijanci in kolumbijski črnci.
Slednji so pred stoletji prišli v Chocó kot sužnji, danes so tukaj njihovi potomci, ki se jim v resnici ne godi dosti bolje kot njihovim prednikom.
Vojna in teror na tem področju je že pred časom pritegnil pozornost Združenih narodov, Amnesty International, Rdečega križa in drugih pomembnih humanitarnih organizacij. A veliko niso mogli storiti, saj aktivni spopadi preprečujejo začetek ali razvoj vsakega novega dobrodelnega projekta.
Motiv za vojno je boj za zemljo. Kaj drugega! Kar se tiče zemeljskega bogastva in rudnin, zlasti zlata, je Kolumbija ena najbogatejših držav na svetu, skupaj s sosednjo Venezuelo.
To je velika protislovnost držav tega dela Južne Amerike.
Ljudje dobesedno živijo na zlatu, a jim vlada tako velika revščina, da si včasih niti kosila ne morejo privoščiti. Venezuela je danes najbolj nazoren primer tega paradoksa, a Chocó v resnici stoji na enakih temeljih.
Borba za zlato
To pač povzročita pohlep in korupcija. Kjer je zlato, tam je običajno tudi vojna. Vojna za seboj pušča razdejanje in obup. Neizmerno bogastvo in neizmerna revščina nikjer nista tako blizu kot prav v tem delu sveta!
Če nadzoruješ zemljo bogato z zlatom, v resnici nadzoruješ mnogo več kot to.
V Chocóju so na eni strani ilegalni marksistični gverilci, ki si želijo revolucionarnega preobrata v levo, a se v resnici borijo za bogato zemljo in odprte poti do Paname, kamor lahko masovno prodajajo proizvedeno drogo.
Na drugi strani sta državna vojska in policija, ki se s podobnimi motivi, čeprav pogosto pod pretvezo miru in zaščite ljudi, spopadajo z gverilci in jih izrivajo iz njihovega teritorija.
Džungla v Chocóju, ob reki Atrato in reki San Juan, je torej polna borcev in vojakov, ki se že dvajset let tepejo, streljajo in bombardirajo, za svoj košček zlatega raja.
Žrtve vojne
Ampak najhujše žrtve vojne niso vojaki. Najkrajšo potegnejo tam živeče skupnosti Indijancev in tako imenovanih Afro-kolumbijcev.
Vsak dan se poroča o novih žrtvah na teh ozemljih. V gozdovih, kjer živijo domorodci, jih ilegalna vojska preganja iz njihovega ozemlja; požiga jim domove, mori moške, posiljuje ženske, bombardira hiše, da se le umaknejo iz tega teritorija in se preselijo drugam – kajpak tja, kjer je zemlja revna in kjer so pogoji za bivanje osiromašeni.
Izgubili so upanje
Riosucio, kamor sva pred dnevi prišla iz Medellina v Kolumbiji, je ena od vasi ob omenjeni reki Atrato, v neposredni bližini pragozda, torej vojnega področja.
Žrtve vojne in prestrašeni ljudje so že ničkolikokrat zapustili svoje domove v džungli, odpluli čez reko in se preselili v to vas. Tu so čakali, da se stvari poležejo in se naposled vračali nazaj.
V vseh dvajsetih letih so ta manever naredili že tolikokrat, da se danes iz Riosucia sploh ne vračajo več domov; izgubili so upanje, da bodo še kdaj živeli na svojem, v miru in blagostanju, ki jim ga tam nudi bogata in rodovitna narava.
Tisoče žrtev
Riosucio je torej iz majhne vasice sčasoma preraslo že kar v pravo mesto; mesto obupanih, travmatiziranih migrantov, zlasti črncev. Danes šteje več kot 20.000 ljudi.
‘Žrtve so oboji,’ pripoveduje p. Alvaro. ‘Čeprav se Indijanci v vsej tej vojni zmedi znajdejo bolje. Znajo živeti v skupnosti in so bolje organizirani kot črnci. Zato je v Riosuciu Indijancev bistveno manj, kar pa ne pomeni, da tudi oni niso žrtve na svojem ozemlju. Tako med Indijanci kot črnci je bilo v zadnjih dvajsetih letih na tisoče in tisoče mrtvih!’
V šoli
Potem, ko sva zaključila najin misijon v Atalayi in se vrnila h klaretincem v Limo, sva takoj začela načrtovati najino pot naprej.
Nisva točno vedela, kam naju Bog namerava odpeljati tokrat, a sva vedela, da bo to kraj, kjer bova spet sedla za šolsko klop in se učila o svetu, o ljudeh, o njihovih navadah in kulturi, a še posebej o lepoti, ki ponavadi najlepše zasije takrat, ko je bila dolgo časa skrita v temi in trpljenju.
Medellin
Tako so naju klaretinci v Limi povezali s svojimi sobrati v sosednji državi Kolumbiji. Tam imajo misijonarji kar nekaj svojih hiš, ampak tista v Chocóju je od vseh najbolj na udaru.
Najcenejši prevoz iz Peruja v Kolumbijo je bilo nizkocenovno letalo. Tri ure poleta in pristala sva v Medellinu, v enem najlepših in najmodernejših mest v Kolumbiji.
Po Escobarju
Mesto je bilo še nedolgo nazaj močno zaznamovano z mamilarskimi karteli in veliko politično korupcijo, za katero sicer še vedno pravijo, da je prisotna.
A odkar so ubili Pabla Escobarja, vodjo velikega narkokartela, ki je s poboji in terorjem dolgo let ustrahoval mesto (pravzaprav vso državo), se je v Medellin vrnil mir, vsaj na zunaj.
Ena od klaretinskih hiš, ki je namenjena novincem, ne stoji daleč od kraja, kjer so zajeli in usmrtili Escobarja.
V tej hiši sva ostala skoraj dva tedna, saj sva čakala na najboljši čas za odhod proti Chocóju.
Božič, novo leto in kadrovski premiki v skupnosti klaretincev so naju prisilili, da sva si oddahnila in preživela morda najlepše praznike od kar sva se poročila.
Pot do Riosucia
Ko je napočil čas, sva se z avtobusom odpeljala proti zahodnem delu Kolumbije. Šest ur nočne in precej neudobne vožnje čez nešteto ovinkov, ko smo prečkali hriboviti predel in se nato spustila v mesto
Belén de Bajirá.
Zgodaj zjutraj naju je tam pričakal mladi Carlos Andres, eden od zaposlenih v župniji Riosucio, kjer kot rečeno deluje misijonar p. Alvaro.
Tako kot iz Satipa do Atalaye, smo se tudi tukaj še tri nadaljnje ure vozili s štiripogonskim džipom po luknjah in makedamu, do začetka Riosucia. Od tam pa s čolnom po reki Atrato, vse do klaretinskega misijona.
Druge poti do misijona ni. Za Chocó pravijo, da je najbolj odrezan del Kolumbije. Do vasic in skupnosti skoraj ne moreš drugače kot s čolnom. Druga opcija je le še majhno zasebno letalo, s katerim obiskovalci včasih pristajajo na jasah amazonskega pragozda.
Življenje v revščini
Ko sva iz čolna opazovala lesene barake ob reki, postavljene na visokih stebrih, da so njihova bivališča varna pred poplavami, in ljudi, ki so posedali ob reki, prali oblačila, umivali sadje, zelenjavo, pomivali posodo, pili vodo iz reke in se kopali v njej, nama je bilo jasno, zakaj Riosucio velja za mesto strtih ljudi.
Obrazi teh sicer lepih, črnih ljudi so žalostni. Kako bi bilo drugače – živijo življenje, ki ga ne želijo živeti. In živijo v razmerah, ki človeku ne pritičejo!
Revščina je velika. Vse, kar imajo, je reka Atrato, umazana, kalna in blatna, a zanje vir življenja.
Mnogi nimajo elektrike niti stranišč v svojih kolibah, zato biološke potrebe opravljajo v isti vodi, v kateri se tudi umivajo, kopajo in iz nje pijejo.
Živijo od rib, riža in zelenih banan (platano), ki jih uporabljajo za peko, kuhanje ali cvrtje.
Otroci in mladina
A tisto, kar vasi daje veselje in življenje so otroci in mladina. Toliko jih je! Videti so brezskrbni, uživajo v tem, kar imajo in se ne obremenjujejo z vojno, ki divja le nekaj deset kilometrov proč.
A tudi ta slika lahko vara, nama je povedal misijonar. To, kar se vidi na zunaj, ne odraža nujno realne slike. V Riusuciu je veliko droge, alkohola in še posebej zlorab.
Tega sicer še nisva videla in doživela, ampak misijonar nama je povedal, da je v vasi vsepolno mladih deklic, starih deset let in več, ki ponujajo svoje telo tudi za en dolar, da bi si lahko kupili kakšen sladek priboljšek ali kosilo za svojo družino.
Bolezni so realnost. Malarija, dengi, zika in AIDS. Mnogo je promiskuitete. Mlada dekleta pogosto zanosijo že pri trinajstih letih in največkrat ostanejo same z otroki, potem ko jih partnerji zapustijo in gredo z drugimi.
Tudi to je žalostna posebnost tega predela Kolumbije. Nič neobičajnega ni, če ima mož otroke z več kot eno žensko, pri čemer dekleta vedo druga za drugo in včasih celo živijo pod isto streho.
Pogled iz misijona
Midva torej bivava v hiši misijonarjev, s pogledom na reko Atrato.
Iz najinega okna lahko opazujeva lesene ribiške čolne, ki odhajajo na ribolov ali se vračajo domov, opazujeva živahno obalo, ob kateri posedajo ljudje in opravljajo svoja opravila. In opazujeva otroke, ki iz lesenih desk skačejo v reko in se igrajo.
Čas šolskih počitnic je, zato je obala vsak dan polna otrok.
Dela ne bo manjkalo
V teh nekaj dneh, kar sva v Riosuciu, še nisva dobila konkretnih zadolžitev. A ni strahu, da bova ostala brez dela.
‘Potreb in dela je tako veliko, da je kar težko določiti tisto najpomembnejše,’ nama je povedal p. Alvaro. Sedeli smo ob veliki tabli v salonu hiše, ko nama je s flomarstrom predstavljal situacijo tega mesta.
Kot sem napisal, sediva v klopi in se učiva.
Zahtevati pravico
Pripovedoval nama je o velikih materialnih potrebah misijona za uspešno in učinkovito delo.
‘Tisto, kar je za nas pomembno,’ pravi Alvaro. ‘Je ljudem vlivati upanje in vero. In morda najpomembnejše, pomagati jim razumeti politični kontekst tega dela države ter jim pomagati zbrati moč in pogum, da se zoperstavijo storjeni krivici. Pomagamo jim, da se bodo znali postaviti zase in zahtevati nazaj tisto, kar jim je bilo odvzeto.’
Knjižnica, delavnice in avto
Dolga pot je pred misijonarji, saj prav nič ne kaže, da se bo vojna končala.
A zato, da lahko pomagajo tem obupanim in strtim dušam, razvijajo različne projekte. Eden od njih je denimo knjižnica na misijonu, kjer bodo mladi zase našli prostor in utrjevali svoje darove, danosti, svoj jezik in kulturo.
‘Za njih želimo organizirati tudi glasbene in gledališke delavnice, saj je to globoko v njihovi tradiciji in kulturi. Predvsem pa si že leta prizadevamo, da bi na misijonu dobili avto, s katerim bi lažje dosegli težje dostopne skupnosti v okolici Riosucia in srečali ljudi, ki nas še ne poznajo.’
Misijonarjem na pomoč
Donacijski račun, ki smo ga tokrat odprli v Operandu, bo torej namenjen za vse te projekte. Za obnovo in dopolnitev knjižnjice, za prevozno sredstvo, ki ga potrebujejo in za številne druge projekte, o katerih bom zagotovo še pisal v prihodnjih prispevkih.
Spet se obračamo k vam, v upanju, da jim bomo skupaj pomagali toliko, kolikor je v naši moči. Hvala za vsak evro namenjen misijonarjem v Chocóju in ljudem, s katerimi živijo in delajo.
Operando – Bog dela!
