Ljubljana Tromostovje – Cerkev Marijinega oznanjenja
»Ljubljana je najlepše mesto na svetu!« je stavek, ki ga je ljubljanski župan v poldrugem desetletju, kar zaseda prestol prestolnice, izrekel neštetokrat. In mu ne gre zameriti.
Morda je čisto iskreno zaljubljen v mesto, v katerem je zgradil svojo kariero, ali pa to svojo mantro ponavlja kot pred-, med- in po-volilni slogan v upanju na še en mandat.
Težko pa bi rekli, da se z njim strinjajo prebivalci Ljubljane, saj vsak sončen konec tedna zapustijo »najlepše mesto na svetu« in gredo »na lepše«. In ko Ljubljančani pridejo k nam v provinco, smo mi iz province kar na lepem na slabšem, saj nam ukradejo naš nedeljski mir, ko parkirajo po naših dvoriščih.
A treba je priznati, da provincialci prestolničarjem ne ostajamo dolžni, saj zavoljo ljubega kruhka vsakodnevno zasedemo parkirna mesta po centru Ljubljane. Vsaj jaz sem to počel petindvajset let.
Za parkirnino, ki sem jo v tem času vplačal v prestolno blagajno, bi si morda lahko kupil garsonjero v predmestju. Ne vem, nikoli nisem računal.
Veste, katera cerkev stoji v središču sveta?
V sodbo, ali je Ljubljana res najlepše mesto na svetu ali ne, se ne bom spuščal, se pa Ljubljančani in njihov župan dostikrat obnašajo, kot da je Ljubljana središče sveta. In če temu pritrdimo, potem spoznamo, da je v središču središča sveta – v sami svetovni srčiki torej – frančiškanska cerkev na Tromostovju.
Središčno mesto v cerkvi seveda pripada tabernaklju in tako pridemo do zaključka, da je Najsvetejše – središče sveta. In temu, kljub vsem svojim provincialnim zadržkom do žabarjev, nikakor ne oporekam!
Zaradi narave svojega poklica, razpetega na dopoldanske vaje in večerne predstave, sem bil nič koliko popoldnevov prisiljen prevedriti v Ljubljani. Dostikrat sem jih enostavno prespal v gledališki garderobi. Včasih sem spal tako trdno, da me je šele tik pred vajo ali predstavo zbudila Anđelina, garderoberka z angelskim imenom.
Še večkrat pa sem se po stopnicah – trojnih, ki kot trije Plečnikovi mostovi služijo istemu namenu in vodijo k istemu cilju: preko – povzpel do mogočnih cerkvenih vrat in iz mestnega vrveža vstopil v božji mir.
Kje v Ljubljani najlažje parkiraš
Tu ni bilo ne gneče ne težav s parkiranjem. Nikoli mi ni bilo treba nekajkrat zaokrožiti po cerkvi kot zjutraj po ulicah okrog Opere, da bi našel prosto mesto. Svojo zadnjo plat sem lahko brez stresa varno in udobno sparkiral v klop, še večkrat pa sem pristal na kolenih in skušal svoje središče naravnati po Središču sveta, svojo srčiko po Srčiki sveta, svoje srce po Božjem srcu.
Ne tajim, da nisem kdaj med molitvijo tudi zaspal. A tu v cerkvi me ni zbujala garderoberka angelskega imena, temveč me je k budnosti vabil sam angel Božji, ki mi je in mi – tako kot Mariji na oltarni sliki – neprenehoma oznanja veselo novico.
Na osebni spletni strani Gregorja Čušina si lahko preberete tudi druge njegove članke in zapise.
