Brezje – Bazilika Marije Pomagaj
Leta 1810, ko so v naših krajih vladali Francozi, so nekega moža zaprli, ker je ponarejal denar. Nič posebnega: »uvek je lopova bilo«, kot pravi pesnik.
Možak je bil sicer slikar, kar spet ni nič posebnega, saj ni bil ne prvi ne zadnji umetnik, ki se je zaradi pomanjkanja dela spečal s kriminalom, še več pa je umetnikov, katerih dela so kriminal … pa ne bi o tem.
Kako in kdaj je nastala znamenita Marijina podoba
V zaporu se je umetnik obrnil na Boga, kar nas prav nič ne preseneča, saj se mnogo, če ne kar večina ljudi, na Boga spomni šele, ko so v stiski, za umetnike pa to velja še toliko bolj.
No, slikarček se je zaobljubil, da bo, če bo rešen iz ječe, poslikal kapelico Materi Božji, in je, ko so Francozi 1814 odšli, svojo zaobljubo tudi spolnil.
Ljudsko izročilo, ki rado pretirava in romantično olepšuje, dodaja, da je Mariji menda kar v zaporu in to zvezanih rok naslikal tudi novo oltarno podobo, stroka in zgodovina pa se strinjata, da je slika nastala že leta prej, ko je slikar »farbal« zgolj platna, ne pa še ljudi s ponarejenimi bankovci.
Mislim, da je jasno, da govorim o Leopoldu Layerju in znameniti podobi brezjanske Marije Pomagaj, ki – to je treba povedati – sicer ni ponarejena, kot so bili ponarejeni bankovci, ki so Layerja spravili v zapor, ni pa original, ampak le kopija. Pa vendar kopija, lepša od originala, če smem lokal patriotsko, a iskreno, pripomniti.
Ta zanimiva zgodbica o nastanku najbolj znane slovenske slike nas seveda lahko zabava, pa vendar nam govori o tem, da iskrene duše Bog tudi po ovinkih pelje naravnost k sebi, da ima Marija posluh za ljudi v stiski ali kot je rad rekel moj pokojni oče, da »Marija še nikogar ni pustila praznih rok!«
Moj oče je »imel afero« z Marijo
In ko že omenjam očeta, ki je bil mimogrede tudi slikar in je v svojem ateljeju »produciral« svetnike skoraj tako hitro kot Janez Pavel II.: njegov priljubljeni motiv je bila brezjanska Marija.
Lahko bi celo rekel, da je oče mojo mamo vse življenje »varal«, saj je imel Marijo rad nad vse. No, vsaj naslikal jo je precej večkrat kot mamo. A povem tudi, da sem na Marijinem obrazu na njegovih slikah vedno znova in vedno bolj pogosto odkrival mamine poteze.
Ne vem, na čigavi steni je končala prva slika Marije Pomagaj, ki jo je oče naslikal, a vem, kje je zadnja.
Svojčas je visela na steni ob posteljici našega najmlajšega, Petra Miklavža, ki se ga je oče veselil, a ga ni dočakal. Srečala sta se nekje na hodnikih večnosti, eden prihajajoč, drugi odhajajoč, na poti vsak k svoji Materi.
Ker je Peter posteljico in sobico prerasel, slika zdaj visi v moji spalnici.
Milostna podoba
Obraza Jezusa in Marije sta morda malo nejasna, kot je bil v tistem trenutku že nejasen očetov pogled, izraza na licih sta nekoliko okorna, kot je bila takrat že okorna njegova roka in njegovo telo, prizadeto od bolezni, a je podoba še vedno polna milosti, kot je milosti polna Ona, in je bil milosti poln tudi on, njen slikar.
Včasih gledam to sliko Marije Pomagaj na moji steni. Gledam kopijo kopije, pa vendar se mi s stene smehlja original.
Na osebni spletni strani Gregorja Čušina si lahko preberete tudi druge njegove članke in zapise.
Vir naslovne fotografije: https://sl.wikipedia.org/
