V 20. poglavju Janezovega evangelija je zapisano, da se je Jezus po vstajenju v zaklenjeni sobi prikazal vsem svojim učencem – razen enemu.
Apostola Tomaža namreč ni bilo v sobi z drugimi učenci, ko se je Kristus prikazal, zato ni verjel, da se je to resnično zgodilo. Šele ko je Jezus teden pozneje – tokrat je bil Tomaž skupaj z učenci – znova prišel, je Tomaž nehal dvomiti in je verjel.
Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«
Jn 20:29
Ali bi tudi mi podvomili o Kristusu?
Koliko izmed nas bi verjelo zgolj na besedo? Verjetno bi se tudi pri nas pojavili dvomi, če bi se znašli v podobnem položaju. To je povsem človeško, razen če imamo dovolj močno vero. Ta lahko močno vpliva na naš način življenja in na to, kako gledamo na druge ljudi.
Kaj se torej lahko naučimo od Tomaža?
1. Vera ne pomeni, da ne bomo nikoli dvomili
Ali smo se že znašli v položaju, ko smo se spraševali, ali Bog je? Mu je res mar za nas?
Morda smo se soočili s težkimi trenutki v družini, velikimi finančnimi težavami, iz katerih se nismo mogli izkopati, morda smo resno zboleli ali okušali trenutke nemoči, ko je ljubljena oseba umirala v naših rokah. Smo že kdaj imeli občutek, da je Bog neodziven ali oddaljen?
Težki ali celo travmatični dogodki lahko oslabijo ali omajajo našo vero. Tudi če verujemo, to še ne pomeni, da ne bomo nikoli prišli v preizkušnjo.
Vedno znova bodo nastopila obdobja spraševanja in negotovosti. V takih trenutkih lahko podobno kot oče dečka, ki je bil obseden z nečistim duhom (Mr 9:14-28), iskreno pristopimo h Kristusu ter molimo za moč in zaupanje v Boga.
Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: »Verujem, pomagaj moji neveri!«
Mr 9:24
2. Vera pomeni tudi, da včasih ne bomo imeli dokazov
Tomaž je moral videti vstalega Kristusa, da je lahko resnično veroval. Zapomnimo si, da je »vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo« (Heb 11:1).
Včasih, podobno kot je Jezus dejal Marti pred Lazarjevim grobom, se moramo najprej odločiti, da bomo verovali, preden lahko vidimo Božje veličastvo (Jn 11:21-27).
Prišli bodo trenutki – pravzaprav jih bo veliko –, ko bo Božja beseda edina stvar, na katero se bomo lahko oprli brez najmanjših dokazov, ki bi podprli našo vero. Kljub temu je na nas, da se odločimo, da bomo verovali Vanj.
3. V preizkušnjah se lahko zanesemo na skupnost
Razumljivo je, da je Tomaž podvomil, ker ni bil navzoč, ko se je Jezus prvič prikazal učencem v zaklenjeni sobi, toda vseeno ni odšel in zapustil učencev.
Čeprav je dvomil, je prišel in ostal z učenci. Zato je bil tudi navzoč, ko se je Jezus naslednji teden ponovno prikazal. Tomaž se kljub temu, da je drugače dojemal stvari, ni odpovedal svoji skupnosti, zato je prejel še eno priložnost, da z drugimi učenci deli to izkušnjo.
Naša vera temelji na lastnem izkustvu Boga. Zakoreninjena je v naša najgloblja prepričanja. Ne moremo verjeti le zato, ker verujejo tudi člani naše družine ali naši prijatelji.
Kljub temu bodo prišli trenutki, ko bomo po veri oseb iz naše okolice prejeli podporo, ki jo bomo močno potrebovali v preizkušnjah. Čeprav ne morejo verjeti v našem imenu, nam člani krščanskega občestva (bližnji, prijatelji, drugi kristjani, ki z nami hodijo k maši) lahko pomagajo ostati na pravi poti tudi ob življenjskih viharjih.
4. Ne zaznamuje nas en trenutek
Veliko je že bilo povedanega o Tomažu in njegovem dvomu, vendar o njem vemo še nekaj drugega. Ko je na primer Jezus povabil učence, da bi šli v Judejo obiskat Lazarja, so ga ti opomnili, da so ga tam Judje pravkar hoteli kamnati. Toda kaj je na to dejal Tomaž?
»Pojdimo še mi, da umremo z njim!«
Jn 11,16
Ta trenutek, ki kaže na Tomažev pogum, ga ne zaznamuje za vse življenje – kot tudi ne trenutek njegovega dvoma.
Tomaž je – podobno kot mi – doživljal trenutke, ki jih je cenil in na katere je bil ponosen, ter trenutke, ki bi jih najraje pozabil. Ti trenutki so bili del njegove rasti, kot bodo tudi del naše rasti v veri.
Sklepne misli
Tomaževa vera je rasla postopoma: od trenutka, ko je srečal vstalega Kristusa do dneva, ko je na binkoštni dan prejel Svetega Duha, ter v vseh nadaljnjih trenutkih njegovega oznanjevanja evangelija.
Kristjanova pot ni vedno lahka. Toda če ostanemo blizu Bogu in se spominjamo Njegovih obljub, bo naša vera ostala trdna in bo še naprej rasla.
Članek je prevedel Mario Jurišić. Prevedeno in prirejeno po izvirniku iz Operandove angleške spletne strani.
