Človek ni lastnik narave ampak le njen gost

‘Džungla je polna skrivnosti,’ nama je dejal misijonar p. Rosendo, ko smo zvečer sedeli na lesenem podu njegove barake v staroselski skupnosti Chipani.

Padal je dež, dnevni repertoar insektov in gozdnih živali je zamenjal nočni, z drugačno glasbo in drugačnimi glasovi, a nič manj živahno in utripajoče. Skrivnostno in mistično.

Potem pa se je zgodilo nekaj čudnega, kar je presenetilo celo njega, pa čeprav je rojen v selvi in že dolga leta deluje v pragozdu.

Od nekod se je naenkrat pred nami pojavila žival, velika za človeško dlan, a ni bila podobna prav nobeni drugi živali, ki bi jo kdorkoli od nas prej videl ali poznal. Še najbolj je spominjala na pajka.

Rosendo je spontano pograbil moj natikač in jo z njim nemudoma poteptal.

‘Kaj pa je to?’ sem ga vprašal.

‘Ne vem, ampak prav nič mi ni všeč.’

Misijonar dobro ve, da pragozd ni le romantična eksotika, ki zdravi in prenavlja dušo in telo, ampak je tudi poln skrivnosti in nevarnosti. Razlagal nama je o številnih srečanjih s tarantelami, o hoji po tigrovih stopinjah in neštetih srečanjih s kačami.

Navkljub temu, da je z natikačem močno udaril po živali, se je ta še vedno premikala. Udaril je še enkrat, šele nato je popolnoma obmirovala. A le za nekaj sekund.

Nenavaden prizor

Mogoče boste mislili, da si izmišljujem, ampak kar je sledilo, se je dejansko zgodilo pred našimi očmi. Vsi trije smo osuplo opazovali prizor.

Sprednji del trupla se je znoval začel premikati. Kot da bi trzala tipalka, živec, ki še ni povsem odmrl. Ampak če bi bilo tako, potem bi slej ko prej tudi ta obmiroval. A zgodilo se je prav nasprotno. Začelo se je odvijati navzven, kot da bi bilo zvito nekje pod trupom, bolj in bolj, dokler ni iz njega prilezla kakšnih 30 centimetrov dolga, za dva milimetra tanka kača in se pred našimi očmi počasi odplazila izpod mrtvega trupa.

Kot večina amazoncev, tudi ljudstvo Ashéninka pozna veliko rastlin, listov in korenin, s pomočjo katerih zdravijo raznovrstne bolezni. Nekatere od teh vsebujejo takšne kemične komponente, ki učinkujejo tudi proti kačjim strupom.

Rosendo nama je povedal, da ga je v pragozdu kača že večkrat pičila, ampak se je vedno uspešno pozdravil s pripravki iz rastlin, ki so jih pripravili domorodci.

‘Ko te piči kača, to ni le tvoj problem, pač pa problem cele skupnosti. Res, prav vsa skupnost ti priskoči na pomoč, ker je vsakdo obravnavan kot član družine. Harmonično sobivanje in sodelovanje so v njihovi krvi, drugače ne znajo.’

Ljubezen do Svetega Pisma

Star je bil komaj devet let, ko je začel prebirati Sveto Pismo. Rosendo verjame, da se je prav iz tega rodil njegov duhovniški poklic, čeprav je bila pot do tja še precej vijugasta.

‘Najbolj so me nagovarjali evangeliji. Vedno me je zanimalo, kako lahko živim bolje in verjel sem, da ima Biblija recept za lepo in srečno življenje.’

Kot sem napisal že v prejšnjem prispevku, je bil Rosendo rojen v majhnem mestu Santa Ana de Yacuma v Boliviji, tudi na območju deževnega pragozda.

V družini je bilo osem otrok, a sta dva brata umrla že ob rojstvu. Bili so zelo revni, a nikoli lačni.

‘Takrat je bilo mesto še manjše in zato smo bili bolj povezani. Bilo je več zaupanja in znali smo si deliti med seboj. Vrat in oken nismo zapirali, kaj šele zaklepali, tatvin in ropov nismo poznali.’

Jezus je bil jasen

Kljub temu se je Rosendo zavedal, da so na svetu tudi slabe stvari. In čutil je, da mora glede tega tudi sam nekaj narediti.

Prav z branjem Svetega Pisma se je zavedel kontrasta med tem, o čemer govori Bog in tem, kar vidi okrog sebe. Delodajalci so slabo ravnali s svojimi delavci in jim pogosto niso plačevali za opravljeno delo. Videl je prepire v družinah, opazoval ljudi, ki so se opijanjali in drogirali. Spoznal je, da ljudje živimo daleč od tega, kar nas uči Jezus.

‘Želel sem, da bi bile stvari drugačne in čutil potrebo, da bi prispeval k dobremu. Če sem v evangeliju bral, da moramo živeti kot bratje, je bilo zame to vedno povsem jasno in nedvoumno. Če sem bral, naj ne skrbimo, ker Bog skrbi za nas, je to dovolj razumljivo in jasno, zato sem toliko težje razumel, zakaj tako kompliciramo v življenju in se ukvarjamo z jutri namesto da polno živimo sedanjost, ta trenutek, zdaj.’

Iz kakšnega testa sem

Ampak preden je p. Rosendo dejansko naredil korak v duhovniški poklic, je puberteta tudi njemu zamajala tla pod nogami. V času srednje šole (štiri leta) je pozabil na evangelij, vrednote in ideale, ki jih je gojil v otroštvu. Začel je kaditi in popivati, premetavalo ga je zdaj sem, zdaj tja, izgubil je tla pod nogami. Kljub temu je uspešno dokončal šolanje in razmišljal o nadaljevanju študija.

‘Vedel sem, da želim postati misijonar, ampak zdelo se mi je, da mi nekaj manjka. Nisem bil utrjen, potreboval sem nekaj, kar me bo pripravilo za takšno delo. Potreboval sem preizkušnjo, moral sem odrasti. Odločil sem se, da odidem v vojsko in ugotovim, iz kakšnega testa sem.’

‘V bolivijsko vojsko lahko vstopiš šele z osemnajstimi leti, ampak ker nisem želel čakati, sem ponaredil dokumente in šel med vojake dve leti prej. Zame je bila to močna izkušnja žrtvovanja, discipline, sledenja pravilom in preseganja lastnih mej.’

Ko je po enem letu prišel iz vojske, je še vedno čutil enako: ‘želim postati misijonar.’ Pogosto se je pogovarjal z misijonarji, ki so delovali v njegovi župniji, jih spraševal o delu in kot pravi, nikoli niso olepševali realnosti. Vedel je, da je misijonarstvo zahtevno delo, zato je dokončna odločitev dozorevala še nekaj časa.

“Spominjam se nekega večera. Po Sveti maši mi je misijonar rekel tole: ‘Nikoli ne pozabi, kaj pravi današnji evangelij; nisi ti izbral Jezusa, ampak je Jezus izbral tebe. Če te želi tukaj, te bo nosil naprej,’ pripoveduje Rosendo in zaključi: ‘V tistem trenutku sem vedel.’

Za uboge

Odšel je v semenišče, končal študij, bil posvečen in postal duhovnik – poklic, o katerem je sanjal vse svoje življenje. Vstopil je v redovno skupnost klaretincev in se še posebej navdihoval po njenem ustanovitelju sv. Antoniu Mariji Claret.

‘Njegov nauk mi še danes močno odzvanja in hkrati sovpada z mojo osebnostjo: klaretinec oznanja evangelij najbolj ubogim, pri čemer mora uporabljati vsa orodja in sredstva, ki mu jih Bog daje na voljo.’

In Rosendu je bilo dano veliko. Ima zelo dober občutek za ljudi, še posebej za staroselce. Z njimi se zna povezati in ker ima v sebi tudi sam indijansko kri, se zlahka vključi v skupnost in tam pomaga kot misijonar.

Misijonarji, ki delujejo na področju amazonskega pragozda, venomer iščejo nove priložnosti, da se približajo ljudem v različnih vasicah, nekaterim bolj, drugim manj oddaljenim. A prvi stik z novo skupnostjo ni nikoli neposreden.

Stik navežejo najprej z domačinom, ki ga spoznajo bodisi preko ljudi iz že poznanih skupnosti bodisi na raznih srečanjih, dogodkih in ob drugih priložnostih. Ta človek potem predstavi misijonarja skupnosti in ga pospremi med svoje ljudi.

Ko misijonarji navežejo prvi stik s staroselci in jih ti sprejmejo kot duhovne spremljevalce skupnosti, med njimi najdejo enega, dva ali tri animatorje, ki v vasi kasneje predstavljajo most med Indijanci in misijonarji. Ljudje v skupnosti običajno duhovniku postavijo leseno hiško, misijonsko postojanko, v kateri je lahko nastanjen v času obiskov.

Evangelizacijo je potrebno živeti

Na takšen način je tudi Rosendo vstopil v skupnost Chipani, ki mu je še posebej prirasla k srcu.

‘Nekoč sem v Atalayi spoznal Bonifacija, mladega poglavarja skupnosti Chipani. Med nama se je razvilo prijateljstvo. Bil je kristjan in že prej je med svojimi ljudmi širil Jezusovo oznanilo. Je zelo predan veri, goreč, hkrati pa odličen poznavalec tradicije ljudstva Asheninka, njihove kulture, jezika in navad. Ko me peljal v svojo vas in sem spoznal še ostale člane skupnosti, sem bil presenečen nad njihovo odprtostjo do katoliškega nauka, hkrati pa zmožnostjo, da ohranjajo tudi svoje verovanje, ki v temelju pravzaprav sploh ne odstopa veliko od tega, kar nas uči Jezus.’

Pred časom sem objavil prispevek o misijonarjih in njihovem delu, zlasti med Indijanci. Članek je bil odgovor na nekatere pomislike in predsodke, ki so jih izražali ljudje na socialnih omrežjih češ da misijonarji še naprej zatirajo in uničujejo indijansko kulturo in tradicijo.

Rosendo je takole odgovoril na najino vprašanje glede njegovega misijonskega dela med staroselci v amazonskem pragozdu:

‘Evangelizacijo je potrebno živeti. Ne misijonari se s pridiganjem, ampak z dejanji. Začne se najprej s spoznavanjem njihove duhovnosti, kulture in navad. Sam jo želim spoznati od blizu in jo izkusiti. Drugo pa je z njimi deliti njihovo življenje, njihov vsakdan. Zato sem se odločil, da se za nekaj časa preselim v to skupnost in se z ljudmi kar najgloblje povežem.’

Tako se Rosendo poleg svojega osnovnega poslanstva, torej krščevanja, formacije katehetov, obhajanja svetih maš in pastoralnega dela, precej posveča socialni problematiki skupnosti, ne le v Chipaniju, pač pa tudi v mnogih okoliških vaseh.

Takole pravi:

‘Najbolj pomembno mi je, da ti ljudje izboljšajo kvaliteto svojega življenja. Težava, ki je tukaj že dobro znana, je anemija, slabokrvnost. Država je prepoznala ta problem in misijonarji se priključujemo perujski iniciativi ‘Boju proti anemiji’. Poleg prepotrebnih vitaminov, ki jih brezplačno prejmejo iz lekarn, jih želimo naučiti tudi obdelovati vrtove in gojiti zelenjavo.’

Ohraniti jezik in tradicijo

Čeprav staroselci živijo v stiku z naravo, je še vedno ne izkoristijo v vsem, kar jim ponuja. Okolje se je spremenilo in danes človeško telo terja drugačne snovi in minerale, kot v preteklosti.

Vsak dan, trikrat na dan, je na krožniku manjoka, riž, kuhane banane in morda ribe, če jih uspejo naloviti. Piščanci so dragocenost, piščančje meso jedo le za praznike. Nobenega korenja, paradižnika, špinače, zelene solate,… premalo hrane obogatene z železom, kar je seveda ključno za dobro kri.

In potem nadaljuje:

‘Poleg hrane pa jih zelo spodbujam, da se znova vrnejo nazaj k svojim koreninam in tradiciji. Verjamem, da prav iz svoje tradicije lahko črpajo moč, da se soočijo s tehnologijo in modernizacijo, ki vse bolj prodira tudi na njihov teritorij. Brez tega so enostavno prešibki, saj vedno prevlada moč večjega; njihova tradicija se tako lahko popolnoma izgubi, dobesedno izbriše. Če bodo recimo ohranili svoj lastni jezik Asheninko in se zavedali, da je ta del njihove identitete, se bodo lahko naučili še tri, štiri druge jezike, a še vedno ohranili svojega. V nasprotnem primeru bodo svoj jezik pozabili in govorili le še špansko. Enako velja s tradicionalnimi oblačili, pa tudi načinom mišljenja, ki je v svojem izvoru marsikdaj mnogo bolj evangeljsko, kot mišljenje ljudi iz krščanskega Zahoda.’

Človek ni lastnik narave

Tisto, kar se lahko naučimo od staroselcev v amazonskem pragozdu je življenje v harmoniji z naravo. Indijanci spoštujejo naravne vire, vodo, rastlinje, živali. Kadar gredo na lov, ne lovijo diskriminatorno, ampak le toliko, kolikor potrebujejo za preživetje. Nikoli le zase, vedno za vso skupnost.

P. Rosendo svojo misel zaključi s temi pomenljivimi besedami:

“Zahodna civilizacija (in z njo tudi naša Cerkev) je vedno izhajala iz predpostavke, da je človek vrh vsega ustvarjenega in ima zato kot ‘avtoriteta’ pravico posegati v naravo in jo izkoriščati, pa čeprav preko zdravih meja. Medtem ko Indijanci verjamejo, da je človek le del narave, odvisen od nje, deli si jo z ostalimi živimi bitji, zato do okolja goji spoštovanje. Živali in rastline so njihovi bratje in sestre. Tako kot oni sami, tako tudi druga živa bitja na zemlji potrebujejo svoj življenjski prostor in človek nima pravice posegati vanj preko svojih meja in potreb.”