‘Ci son laj farang su ki…’, ‘Bon dai tei farang pon…’, ‘Lei či ton farang pai…’, ‘Čaj farang lu pi tai pen’.
Ste kaj razumeli? Tudi jaz ne. Tako nekako slišiva glasove in besede, ko se sprehajava med ljudmi.
Osvajalca iz Slovenije
Ne razumeva nič, razen ene besede: Farang. S to besedo ljudje tukaj poimenujejo belca. Farang, tujec. A beseda ima v resnici globlji pomen.
Beseda ‘farang’ označuje nekoga, ki osvoji oziroma zavzame. Osvajalec, okupator.
Iz zgodovine vemo, na kakšen način so belci prihajali v dežele Azije; z apetiti, ki so domačine prepričali, da iz Zahoda ne more priti nič dobrega.
Če ne boš priden…
Zadnjič sva se z misijonskim mopedom odpeljala na mestno tržnico v center Maesota.
Najino pozornost je pritegnila neka mama z otrokom pri vhodu. Očitno je bil deček neubogljiv in je mami zmanjkalo prave vzgojne ‘municije’. V tistem trenutku, ko naju je videla parkirati motor, sva ji očitno prišla prav.
‘La pa ting son pai Farang čao,’ je dejala otroku in z roko nakazovala v smeri proti zahodu. Razen ‘faranga’ seveda nisva razumela nobene besede, ampak kontekst sva razumela, ko sva videla prestrašenega dečka, kako se oklepa maminih kolen.
‘Če ne boš priden, te bo farang odpeljal daleč tja…’, verjetno nekaj v tem stilu.
Raje bi slišala svoje ime
Čeprav ljudje, zlasti mladi, izvornega pomena te besede ne poznajo več, naziv ‘farang’ še vedno zvesto uporabljajo. Žal pogosto zamenja tudi najini imeni, ko se pogovarjajo med seboj.
To vedno malo zaskeli, sploh če si med njimi že nekaj časa. A podobno izkušnjo imajo tudi drugi prostovoljci, ki prihajajo pomagat na misijone in v druge skupnosti.
Seveda pa ti otroci zato niso nič manj prisrčni. Pravzaprav sva jih zelo vzljubila. Vedno bolje razumeva okoliščine, v katerih živijo in način, kako se odzivajo nanje.
Rabljena oblačila iz Bangkoka
Pred kratkim je neka dobrodelna organizacija iz Bangkoka za naš misijon namenila vsaj sto paketov rabljenih oblačil, zloženih v velike plastične vreče.
Oblačila so namenjena ljudem v našem okraju, družinam na oddaljenih vaseh, kamor redno odhaja p. Changchai in drugi misijonarji in seveda, tudi za naše otroke.
Dogodek za naše otroke
Morali bi videti njihov odziv, ko so tisti najmlajši odkrili teraso z naloženimi paketi. Kot da bi naleteli na kupe sladoleda in čokolade. Čeprav so vedeli, da paketov sami ne smejo odpirati, jim nihče ni mogel preprečiti, da bi prišli do oblek.
Kaj vse so počeli! Ponoči so se priplazili na teraso in se skrivali med vrečami. Enkrat bi celo zaspali med njimi, če jih pater Changchai ne bi našel in poslal nazaj v sobo.
Kakorkoli, v naslednjih dneh so se paketi vendarle odpirali, ker so na misijon začeli prihajati tudi misijonarji iz drugih skupnosti, predvsem po obleke za otroke svojega misijona.
Toliko veselja!
Ko pa so bili paketi odprti in blago dostopno, otrok dejansko nihče več ni mogel ustaviti. Pomerjali so obleke, si izbirali najljubše, se slačili, oblačili, preoblačili, in to v najbolj pisane in nemogoče kombinacije.
Pa ne le otroci. Tudi delavci, ki gradijo našo misijonsko cerkev, pa mamice z otroki iz bližnjih hiš. Toliko veselja, smeha, zabave in navdušenja! To so tisti drobni momenti, ki življenje tukaj na misijonu naredijo svetlo, Božje.
Zasužnjeni ali svobodni?
Ljudje, ki so v marsičem prikrajšani vsega tistega, kar je nam zahodnjakom samoumevno, celo banalno, se že najbolj osnovnih dobrin razveselijo tako, kot bi se naši otroci razveselili novega kolesa, ure ali mobilnega telefona.
Mislim, da bi morali besedo ‘bogastvo’ dojemati drugače, kot nam jo je vsilil kapital in trenutni gospodarski sistem. Kdo je v resnici bogat človek?
To je človek, ki je svoboden. Človek, ki ga želja po lepšem in udobnejšem ne zasužnjuje. Človek, ki zna živeti tudi brez vsega tega, saj s tem Bogu ponudi možnost, da ga preseneti in razveseli celo ob svojih najmanjših darovih.
