V tej noči se je izpolnila obljuba, ki je bila dana Mariji ob spočetju otroka. Obljuba veselja, obljuba, ki bo spremenila svet in ga preobrazila.
”Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.”
Lk 1,35
O njej razglašajo angeli, ki so bili poslani, da oznanijo čas veselja, čas novega obdobja:
“Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.”
Lk 2,11-12
Jezušček, približujem se hlevu in se zaziram v noč, ko si se rodil.
Nič zunanjega ni kazalo na to, da si vladar sveta in nebes. Prej nasprotno. Hlev, jasli, Tvoja preprosta starša, pastirji, v daljavi glasno razsvetljeno mesto, tukaj pa temina, nekje na obrobju mesta Betlehem.
Kako nepomembno, uborno in pomilovanja vredno rojstvo kralja!
Katera mati bi si želela rojevanja v hlevu? Med živalmi, brez prave oskrbe in v slabih higienskih pogojih.
Ampak zdaj razumem, zakaj.
Gospod, prišel si v tej preprostosti, da bi bil v polnosti “Bog z nami – Emanuel”. Zdaj nimamo izgovora, da se Ti ne približamo, da Te ne zavrnemo, ker bi se nam zdel preveč fin, vzvišen, bogat, preveč sposoben, izobražen, omikan, s prelepim domom, z zagotovljeno varnostjo in prihodnostjo, z močjo in ugledom.
Zdaj vsi naši izgovori in pomisleki padejo pred Teboj, pred Tvojo večno modrostjo.
Si v jaslicah. In jaz sem pred Teboj le človek.
Si le dojenček, ki steguješ svoje drobne ročice k meni in moleduješ, da Te vzamem v naročje. Da Te sprejmem, popestujem, da Te prižmem k svojemu srcu, Te objamem, ljubkujem, morda zapojem pesmico.
Ti, dojenček, le hrepeniš po tem, da se s svojimi ročicami in z nedolžno otroško dušo dotakneš mojega sveta.
Gledam Te in Ti zreš v moje oči. Kremžiš se, smejiš se. Tako majhen si in kljub temu poln Svetega Duha. Dišiš po nebesih kot vsak novorojenček. Poln Božje moči, ki otopli moje srce in ga naredi razpoložljivega, nežnega.
Čudim se Ti in Ti se čudiš meni. Veselje, da sem, da obstajam, se porodi v mojem srcu. To je pravo bistvo Božiča. Nič več in nič manj.
Je polnost, ki se dotika moje praznine, je ljubezen, ki vstopa v moje odnose, je Odrešenje, ki ima priti in se izpolniti.
Hvala, dragi Jezušček, hvala, ker lahko s Teboj zorim za večnost. Vsako leto bolj.
Amen.
