Verjamem, da v našem norem svetu, kjer je toliko bolečine, rivalstva, sovraštva, nasilja, nepravičnosti in pritiska, prav ubogi, zavrnjeni in odrinjeni ljudje lahko postanejo vir življenja in odrešitve za nas in za ves svet.
Upam, da bo vsak od vas lahko kdaj izkusil neverjetni dar prijateljstva teh ljudi, da boste tudi vi preko njih prejeli življenje. Kličejo nas namreč k ljubezni, sočutju in sožitju.
Tako je napisal Jean Vanier, ustanovitelj skupnosti Barka, in midva s Silvo njegove besede lahko le potrdiva. V vsaki skupnosti, kjer sva živela, sva izkusila nekaj tega življenja in domov prihajava mnogo bogatejša.
Zadnja etapa najinega prvega leta potovanja se zaključuje tam, kjer se je tudi začela, v skupnosti ‘Il Chicco’ v Rimu, z osebami z motnjo v duševnem razvoju.
Novica, ki je pretresla skupnost
Pred dobrim tednom je Theo, dolgoletni asistent v skupnosti, sicer iz Konga, prejel šokantno novico o smrti svojega brata. Razlog ni bila bolezen ali kakšna prometna nesreča, pač pa uboj iz političnih razlogov, ki so v zadnjih časih v Kongu zelo pogosti.
Verjetno s situacijo v tej afriški republiki niste zelo na tekočem, tudi mediji o tem ne poročajo veliko. Ljudstvo se je uprlo podaljšanju mandata predsednika Josepha Kabile, ta pa s protestniki in vsemi tistimi, ki so na nasprotni strani, obračunava s silo, nasiljem, zapiranjem in uboji. Podobno, kot se je to dogajalo v Ukrajini.
Ogrožena družina
Theov brat je bil preprost človek, star 37 let. Svoje delo je posvetil pomoči drugim kot medicinski brat. Bil je srečno poročen, zdaj je zapustil ženo in otroka.
Theova družina v Kongu je ogrožena že nekaj časa. Pred meseci je svoji mami uredil vse potrebno za beg iz države in danes živi na varnem v Parizu.
Moč skupnosti
Morda o vsem tem ne bi pisal, če se celotna skupnost ne bi odzvala z močno podporo in sočutjem. Tragedija je Thea zelo prizadela in vsi, tako osebe z motnjo, kot asistenti, smo to lahko občutili.
V kapeli Shalom smo organizirali skupno jutranjo molitev, kasneje tudi sveto mašo za Thea, njegovo družino, pokojnega brata in seveda za vse ljudi v Kongu, ki trpijo zaradi političnih pritiskov.
Zgornje besede Jean Vanierja postanejo resničnost še posebej takrat, ko je skupnost prizadeta. Takrat se še močneje poveže in postane vir tolažbe in moči.
Ljubiti brez meje
Mnogi fantje in dekleta z motnjo so v kapeli jokali skupaj s Theom. Prav vsak od njih pa je med molitvijo in po njej prišel do njega, ga objel in mu na svoj način izrazil svojo žalost.
Dotaknila se naju je njihova iskrenost in način, kako zmorejo nositi bolečino drugega. Sicer pa je v skupnosti vedno tako:
Ko je ranjen en član, je ranjeno celotno občestvo.
V preteklih prispevkih sem večkrat pisal o tem, da osebe z motnjo v duševnem razvoju nimajo notranjih meja, kot jih imamo ‘normalni ljudje’ ali pa so te močno zabrisane.
Ta njihova lastnost pogosto predstavlja izziv za skupnost in njene medsebojne odnose. Ampak tako kot brez meja izražajo svojo bolečino in rane, tako tudi ljubijo brez meja. Njihovo sočutje je globoko in človeka lahko dvigne iz pepela.
Sočutje naredi človeka
Kako lahko sploh zdravimo svoje rane, brez sočutja drugih ljudi?
Nagovorile so me besede še enega ‘Barkača’, ki je zaslovel po vsem svetu s svojimi globokimi mislimi in spoznanji. Henri Nouwen, katoliški duhovnik, profesor, pisec in teolog je nekaj časa živel v skupnosti Barka v Franciji, skupaj z Jean Vanierjem. O sočutju je napisal tole:
Sočutje nas vabi, da gremo tja, kjer boli, da vstopimo v rane, z drugimi delimo zlomljenost, strahove in zmedo. Sočutje nas izziva, da jokamo z obupanimi in žalujemo z osamljenimi.
Od nas zahteva, da smo šibki skupaj s šibkimi, ranjeni z ranjenimi in nemočni z nemočnimi. Sočutje iz nas naredi človeka.
Lahko rečeva, da sva v tem letu, ko sva življenje delila z ljudmi v potrebah, spoznala pravi pomen besede človek: Tako popolno ustvarjen, kompleksen, lep in sposoben, a hkrati tako šibak, ranljiv, nemočen in odvisen.
Močna in šibka plat
Ko človek sprejme in priznava le svojo močno plat, postane samozadosten in se loči od skupnosti in drugih ljudi. Veliko energije porabi za to, da ohranja svojo moč in neodvisnost. Ne dopusti, da bi bil ranljiv pred drugimi in je zato prikrajšan za njihovo sočutje in podporo. Trpi.
Ampak Bog se je učlovečil zato, da nam pokaže, kaj pomeni biti pravi človek. Pokazal nam je, da smo lahko močni le toliko, kolikor si dopustimo biti šibki.
V naši šibkosti je moč, kot pravi apostol Pavel, in prav v preizkušnjah se človek najmočneje lahko poveže z Bogom in drugimi ljudmi. Rast se vedno začne v globini in svetlobo lahko zaznamo le v temi.
Domov
Najini nahrbtniki so pripravljeni. Prišel je čas, da se vrneva v Slovenijo. Doma bova ostala en mesec, načrtujeva, da se bova v aprilu spet odpravila na pot. Tokrat izven Evrope.
Obstaja velika verjetnost, da najino potovanje nadaljujeva na misijonu v Manili (Filipini). Več o tem bova z vami delila takoj, ko bo stvar dokončno dogovorjena.
Z mesecem februarjem smo končali tudi akcijo zbiranja denarja za skupnost Betzata v Litvi. Iz vsega srca hvala za vaše darove!
Operando – Bog dela zdaj, ta trenutek!
