Ali Bog dela tudi v Franciji?

Iz letališča v Chiampinu sva priletela v Beauvais, približno 90 km od Pariza. Ali drugače, iz 36 stopinj Celzija, kolikor jih je bilo tisti dan v Rimu, na vsega 23 stopinj v Franciji. Najina poletna oblačila so bila odločno premalo.

Na letalu še težje pobegneš marketingu

Dve uri z Rynairom je bilo povsem dovolj. Nagneteni kot sardine in vsakih pet minut promocija preko zvočnikov, od loterijskih srečk, hrane do parfumov in kozmetike, kar hočeš, vse lahko kupiš na letalu. Tako je pač z nizkocenovci, za let plačaš malo, a v zameno poslušaš reklame. Reklamam sicer ne moreš pobegniti, a se vseeno splača.

Pomemben kontakt v Franciji

Če sva bila še dva dni pred odhodom iz Rima na trnih, kako in kaj bova v Franciji, se je v zadnjem hipu vse zelo lepo razpletlo. Aina (odgovorna za hišo l’Ulivo v skupnosti Il Chicco) nama je posredovala kontakt svoje prijateljice Micaelle iz barkine skupnosti v Beauvais-u.

Barka v Beauvais-u

Kot dva gospoda, naju je Micaella prišla iskat na letališče, naju odpeljala v skupnost in pogostila z večerjo. Micaella je v barkini skupnosti Beauvais že pet let, trenutno odgovorna za eno od dveh hiš, kjer živi osem oseb z motnjo v duševnem razvoju in trije asistenti.

Več o tej skupnosti bom napisal v enem od naslednjih prispevkov in zelo lahko se zgodi, da bova prav tukaj preživela mesec ali dva. Ja, spet Barka. Očitno naju ima Bog tukaj namen še česa naučiti.

Učenje francoščine

In ko sem ravno pri učenju, s Silvo si želiva ostati nekaj časa v takšni skupnosti tudi zato, da se vsaj malo naučiva francoščine, saj nama bo ta močno koristila tudi pri obiskih drugih skupnosti v Franciji in kasneje v Švici.

Slovenska katoliška misija v Chatillonu

Še ena stvar se je lepo izšla. Pred odhodom iz Italije sva vzpostavila stik s slovensko katoliško misijo v Parizu (Chatillonu). To je katoliški dom, ki je imel v preteklosti (in še danes) izjemno pomembno vlogo v življenju tam živečih Slovencev.

Verjamete v naključja?

Po telefonu sem se pogovarjal z dr. Zvonetom Štrubljem, ki je poleg mnogih drugih zadolžitev tudi duhovnik slovenske župnije v Chatillonu in formalno odgovoren za ta dom.

In kako zanimiv je bil ta pogovor!

Ko sem se predstavil in na kratko opisal najino pot in projekt Operando, je vse že vedel. Ne zato, ker bi zadevo poznal, pač pa zato, ker se je le en dan pred tem v hiši oglasil jezuit Marko Pavlič, s katerim sva skupaj vstopila v jezuitski noviciat v Genovi.

Nekdo nama utira pot

Zvone je povedal, da je Marko pripovedoval o Operandu in ideji, ki stoji za njim. Bila sva presenečena, saj je bilo vse skupaj veliko naključje (če verjamete v naključja).

Kot da bi Bog za naju že vnaprej pripravil prostor, kamor bi se lahko za nekaj časa nastanila, se organizirala in prilagodila na nove okoliščine. Gospod Zvone naju je prijazno sprejel v hišo, kjer bova ostala naslednjih nekaj dni.

Pa naj še kdo reče, da Bog ni ves čas vsaj en korak pred nama!

Generacije Slovencev v Parizu

Mogoče še besedo o katoliški misiji v Chatillonu. Ta prikupna hiša s številnimi sobami in lastno kapelo, je še vedno središče slovenske župnije v tem delu Pariza, čeprav se je v zadnjih letih zanimanje zanjo nekoliko poleglo.

Razlog je bržkone v tem, da je tretja generacija tukaj živečih Slovencev že močno vpeta v francosko družbo in mladi ne čutijo več tako močne potrebe po ohranjanju stikov s slovensko krščansko skupnostjo.

Urejena in mirna soseska

Kljub temu dom ostaja odprt in sprejema prišleke, goste, študente, in druge, ki za krajši ali daljši čas ostajajo v Parizu.

Objekt je sicer postavljen nekoliko izven centra mesta, vendar je postaja tramvaja zelo blizu, tako da je vseeno izjemno priročen. Da ne omenjam urejene in mirne soseske, proč od pariškega vrveža.

Zelo hvaležna sva za to priložnost in vesela, da jo lahko podeliva z vami.

Najini načrti

Kot rečeno, zdaj imava nekaj časa, da se poveževa z nekaterimi ljudmi, s katerimi sva navezala stik že pred prihodom v Francijo. Gospo Astrid sva srečala v skupnosti Il Chicco v Rimu, kjer je bila na počitnicah. Je francozinja, živi in dela v Parizu.

Poslala nama je stik dveh različnih skupnosti. Prva se imenuje Lazare (Lazar), sprejema brezdomce in jim pomaga poiskati zaposlitev in boljše pogoje bivanja. Druga je Simon de Cyrene (Simon iz Cirene), ki pomaga gibalno oviranim ljudem po nesrečah in težkih poškodbah.

Ni še rečeno, ali se bosta skupnosti odzvali, si pa seveda želiva, da bi z vami delila tudi življenje teh organizacij.

Zahvaljujeva se vam za finančne darove, ki ste nam jih nakazali v tem času. Prav s pomočjo njih je najina pot lažja in odprta, skupnostim, ki jim denar nakaževa, pa vsak evro veliko pomeni!

Komaj čakava, da vam tudi iz Francije pokaževa, kako živo navzoč je Bog, še posebej po najmanjših, odrinjenih in nemočnih. Operando.

Povabim vas, da si preberete tudi molitev za prizadete v napadu v Nici.

Nace

p.s. Kot vedno vas povabiva h komentiranju in deljenju prispevka z vašimi prijatelji na socialnih omrežjih ali preko elektronske pošte.