Iz verige odvisnosti v popolno svobodo

Gena se je dolgo let boril z alkoholom. Čeprav se je trudil in iskal različne načine, kako se izviti iz primeža odvisnosti, mu razmere v Lugansku, kjer je živel, niso dopuščale veliko možnosti. Obup, beda in seveda vojna, človeka zaznamujejo – pogosto tudi usodno.

Proti svojim ljudem

Skupaj s sinom sta živela v hiši, o ženi mi ni želel pripovedovati. Po revoluciji, ko se je v Lugansku začela vojna, se je sin pridružil ukrajinski vojski.

Gena je ostal doma, a je bil pogosto tarča nasilja proruskih borcev, saj je zavračal pozive, da se pridruži njihovim vrstam proti Ukrajincem, torej proti svojim ljudem. Za kazen je moral denimo pred svojo hišo kopati jarek, od koder so prorusi varno streljali na ukrajinsko obrambo.

Kaj hujšega za starša

Iz Luganska vsak dan poročajo o novih žrtvah mladih ukrajinskih vojakov. Nekega dne v letu 2014 je tudi Gena prejel tragično novico o smrti svojega sina. Kaj je za starša lahko hujšega kot to, da pokoplje lastnega otroka?

Porušeno življenje

A tragedijam ni bilo konca. Istega leta je proruska granata do tal porušila njegovo hišo in moral je zbežati. Sorodniki so mu podarili nekaj denarja, več kot to niso zmogli. Njegov položaj je bil skrajen, kot da se je vse na tem svetu zarotilo proti njemu.

V iskanju rešitve

Gena je vedel le eno. Če bo želel preživeti, bo moral premagati svojo odvisnost od alkohola. Obupan je potoval po Ukrajini in se vključeval v centre za pomoč odvisnikom od drog in alkohola.

A mnoge od teh ‘rehabilitacijskih enot’ ne sprejemajo odvisnike zato, da bi jim omogočili kvalitetno zdravljenje, pač pa zato, ker potrebujejo zastonj delovno silo pri različnih izvajalskih delih.

Ti ljudje zato pogosto pristanejo v izkoriščevalskih delovnih razmerjih, ki jim razen strehe nad glavo in nekaj hrane, ne omogočajo dostojnega življenja, kaj šele podporo pri soočanju z odvisnostjo.

Prava oskrba

Tako je Gena pred osmimi meseci prišel v Odesso, kjer je živel kot brezdomec na ulici. Imel je občasna dela kot varnostnik, a pijača ga je venomer potiskala k tlom.  Z ostalimi brezdomci je hodil po hrano na razdeljevalno točko, kamor so redno prihajali prostovoljci iz organizacije Depaul (več o njej kasneje).

V tistem času je dobil hudo infekcijo nog, tako da je komaj še hodil. Njegovo zdravstveno stanje je bilo resno, zato ga je Maxim iz Depaula odpeljal v bolnico, kjer je z antibiotiki pozdravil infekcijo in se spet fizično okrepčal…

Prišla sva v Odesso

Iz Kijeva, kjer sva preživela štirinajst dni, sva se skupaj s p. Vitaliyem odpeljala v Odesso, veliko pristaniško mesto na jugu Ukrajine. Šest ur vožnje naju je utrudilo, a veselila sva se novih izkušenj in novih ljudi, ki nama jih Bog pošilja na pot. Pater Vitaliy je eden izmed njih.

Mlad, ambiciozen, podjeten in poln energije. Rojen je v Zakrpatju, a svoje mesto in poslanstvo je našel v Odessi, ki kar kliče po ljudeh, ki so svoje življenje pripravljeni žrtvovati za druge. Je grkokatolik in član misijonske družbe Lazaristov. S svojim delom in ambicioznimi projekti, o katerih bom še pisal, je dokazal, da je s požrtvovalnostjo in predanostjo mogoče narediti veliko dobrega.

Depaul

Poleg številnih odgovornosti je tudi vodja dobrodelne organizacije Depaul na področju Ukrajine. Depaul je sicer član t.i. Vincencijanske družine, mreže številnih dobrodelnih organizacij in redovnih skupnosti, katerih skupni imenovalec je karizma svetega Vincencija Pavelskega.

Depaul, ki ima sedež v Londonu, je prisoten v Angliji, na Irskem, Slovaškem, v Ukrajini, Franciji ter v Združenih državah in vsako leto pomaga več kot 20.000 ljudem. Njegovo glavno poslanstvo so projekti namenjeni brezdomcem. Na uradni spletni strani takole zapišejo:

Naše poslanstvo je končati brezdomstvo in spremeniti življenja tistih, ki so njegove žrtve.

V Kijevu sva spoznala Iana Bradyja, enega od vodilnih članov organizacije, ki se je ravno takrat mudil na sestanku članov Depaul ekipe v Ukrajini. Predstavila sva mu društvo Operando in povabil naju je na Irsko, kjer je Depaul močno prisoten in razvit že štirinajst let.

Center za zdravljenje odvisnosti

Ko je p. Vitalij prišel v Odesso je kmalu prepoznal potrebo po rehabilitacijskem centru za odvisnike od drog in alkohola. Vodka, ki je v Ukrajini dovolj poceni, uničuje družine in življenja. Ljudje se opijajo, ker ne vidijo prihodnosti, ker želijo zbežati, ker izgubljajo upanje.

V Kijevu sva videvala veliko mladih na ulicah, kako se opotekajo s steklenicami v rokah ali posedajo pred trgovinami in na železniških postajah.Centri za zdravljenje odvisnosti sicer obstajajo, a tisti kvalitetni so običajno dragi in si jih večina ne more privoščiti.

Na pot za rešitvami‘

A kakšen center bi bil najbolj primeren za ukrajinskega človeka?’ se je takrat spraševal p. Vitalij. Odločil se je, da si vzame nekaj časa za potovanje po evropskih državah in sam spozna različne možnosti in zglede, ki bi utegnile biti najbolj primerne za njegov misijon v Odessi.

Skupnost In Dialogo

Odgovor je našel v Italiji, ko je obiskal skupnost In Dialogo (V dialogu). Ta medse sprejema ljudi s težavami z odvisnostmi in jim pomaga odkrivati njihove lastne darove v pristnih medčloveških odnosih in v odgovornem delu, ki že samo po sebi dviguje samozavest in samopodobo.Projekt je z navdušenjem podprl tudi takratni provincial Lazaristov p. Tomaž Mavrič, o katerem sva že pisala tukaj. Moška skupnost In Dialogo v Ukrajini je zaživela decembra 2012, ženska pa aprila 2015, na obrobju Odesse.

Šele ko človek doseže dno, se lahko spet odrine

Z Vitaliyem smo v dneh po najinem prihodu obiskali obe skupnosti. Gospoda Gena sva spoznala v moški. Kako je prišel tja? Takoj potem, ko je Maxim odpeljal Gena v bolnico, je poklical p. Vitaliya in mu povedal o človeku, ki ima hude težave z alkoholom, a močno željo, da nekaj stori v zvezi s tem.

Vitalij ga je obiskoval v bolnici in se redno pogovarjal z njim o možnosti sprejema v rehabilitacijski center, ki ga je odprl. A Gena ni bil še odločen. Nekaj v njem je še vedno govorilo, da s težavo lahko opravi sam. Ko je bil odpuščen iz bolnice, je živel enako kot prej – razcepljen med alkoholom in občasnim delom – vse dokler ni dosegel dna.

Prišel je do mesta za razdeljevanje hrane in se želel pogovoriti z Vitaliyem. Pater je prišel tja in bil pretresen. Gena je stal pred njim, umazan, pobruhan, skrušen in popolnoma šibak. Vitaliy je priznal, da je v tistem hipu podvomil, da bo lahko še enkrat normalno zaživel.

‘Videl sem le zunanjost,’ je povedal Vitaliy. ‘Čisto človeško, nisem zmogel pogledati preko tega’.

Ampak Gena je borec. Tisto, zaradi česar se je tako hitro spet lahko pobral in zaživel v skupnosti, je bila močna želja po svobodi, ki v njem v resnici ni nikoli umrla. In kar je najbolj pomembno, končno si je priznal, da se sam ne more kosati z alkoholom. Potrebuje pomoč!

Svojo zgodbo nama je pripovedoval med vožnjo v zdravstveni dom, kamor smo se odpeljali po zdravila zanj.

Zdaj je že en mesec, kar Gena živi v skupnosti in vse kaže, da je v njegovo življenje končno posvetila luč. Bog dela!

Sestre usmiljenke

V isti ulici, kjer je hiša lazaristov (trenutno v njej živi le p. Vitaliy, a kmalu se mu bodo pridružili tudi drugi), imajo skupnost tudi tri sestre usmiljenke (s. Marta, s. Marija in s. Magdalena), ki so del vincencijanske družine in zato povezane z lazaristi.

Medtem ko p. Vitaliy vodi, načrtuje in organizira vse potrebno za delovanje obeh hiš za odvisnike, se sestre s svojim prilagojenim ‘medicinskim kombijem’ vozijo eno uro daleč na ulice Odesse, kjer zdravstveno oskrbujejo ljudi iz ulice (dve od njih sta izšolani medicinski sestri). Ena od sester se vedno odpravi tudi v dnevno zavetišče za brezdomce, kjer se ti lahko umijejo in oblečejo v čista, topla oblačila.

Delilka juhe in frizer

Včeraj sva se tudi midva odpravila z njimi. Silva je skupaj s prostovoljci Depaula razdeljevala hrano na različnih točkah Odesse, jaz pa sem se s s. Marijo odpravil v zavetišče, spet v vlogi frizerja :), z brivskim aparatom ‘na nulo’.

Vzdušje je bilo živahno in vedno se me dotakne veselje teh ljudi, ko se pogledajo v ogledalo, potem ko so stuširani, umiti, obriti in urejeni.

Če je nam vse to samoumevno, verjemite, preveč je takšnih, ki si tega lahko le želijo!

Hvala vam za pomoč!

Oba s Silvo sva hvaležna tudi vam, ker se tako pozitivno odzivate na našo dobrodelno akcijo zbiranja donacij za nočno zavetišče za brezdomce v Kijevu. Odločili smo se, da bomo akcijo podaljšali do konca meseca decembra in tako lahko zbrali čim več denarja zanje.

Čas praznikov

Prihajajo prazniki. Čas, ko bomo v toplih stanovanjih odpirali darila, se veselili s prijatelji in se zahvaljevali za vse tisto, kar nam je bilo podarjeno v življenju. Prav je tako. Veliko razlogov imamo za veselje in hvaležnost!

Operando – Bog dela!

Nace Volčič