V evangelijih lahko beremo, da je Jezus še posebej ljubil otroke. Velikokrat se je izognil množicam, ki so ga zasledovale, vendar pa se zdi, da je imel za otroke na voljo ves čas na svetu.
Zakaj je imel Jezus tako rad otroke in kaj se lahko mi odrasli naučimo od njih v zvezi s tem?
“Pustite otroke, da pridejo k meni”
Mnogi ključni dogodki o Jezusovem življenju so opisani zgolj v enem evangeliju. Tako zgodovinarji kot teologi so navdušeni, kadar o istem dogodku pripovedujeta celo dva evangelija. Eden od najnežnejših trenutkov v Jezusovem zemeljskem delovanju pa je zapisan kar v treh evangelijih.
Jezus je s svojimi apostoli in k njemu prihaja množica ljudi. V tej skupnosti gre za drugačno vrsto množice: ljudje k Jezusu prinašajo svoje otroke, da bi jih blagoslovil.
Apostoli, ki nedvomno mislijo, da ima Jezus pomembnejše delo kot pa igrati se z otroki, množico pokarajo. Jezus jim odgovori:
”Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.”
Mt 19,14; Mk 10,14; Lk 18,16
V evangeliju svetega Marka Jezus nadaljuje svojo razlago:
“Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.”
Mr 10,15
Kako torej sprejme Božje kraljestvo otrok? Kako lahko tudi mi to dosežemo?
Otroci preprosto zaupajo
V vseh evangelijih Jezus razlaga o svojem poslanstvu in daje zglede, kako služiti drugim. Nato pa se vedno sreča z dvomi, zavračanjem in navzkrižnim izpraševanjem, včasih od sovražnikov, drugič od lastnih učencev.
Kako pogosto se to zgodi tudi nam? Še posebej rado se nam to zgodi, kadar naletimo na zahtevna besedila iz Svetega pisma.
Pomislimo, kdaj smo nazadnje zares razmislili o kakšnem vidiku svoje vere. Morda o skrivnosti Svete trojice, o človeški naravi ali o izvirnem grehu. V Svetem pismu je to zelo jasno predstavljeno, vendar tega nismo mogli doumeti.
Če bi to razložili otroku natanko tako, kot je bilo razloženo nam, bi verjetno naleteli na njegovo takojšnje sprejetje.
Nekega dne je moja pastorka v cerkvi šla mimo križa kakor gotovo že vsaj stokrat. Toda tokrat jo je nekaj spodbudilo, da se je zamislila in me vprašala, zakaj je nekdo storil to Jezusu. Povedal sem ji, da se je Jezus dal sam prostovoljno kaznovati za vse stvari, ki smo jih ljudje storili narobe, ker nas ima tako zelo rad. Razumela je.
To, da je takoj sprejela dejstvo, ki ga nešteto odraslih ljudi ne more razumeti, ni moja zasluga ali zmožnost jasno razložiti stvari. To je samo dokaz, da je otrok sposoben sprejeti stvari z vero.
Vsi bi morali ponoviti Jezusovo molitev:
“Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč.”
Mt 11,25
Otroci so ponižni
Še enkrat pomislimo na zgornji scenarij: postavila mi je vprašanje, ker ni poznala odgovora, in bila je prepričana, da ga jaz poznam.
Kolikokrat odrasli ne postavimo vprašanja, ker že samo z dejanjem, da postavimo vprašanje, priznamo, da česa ne vemo? Postaviti vprašanje je torej dejanje ponižnosti.
Še več, pomislimo, zakaj bi otrok sploh želel doseči Božje kraljestvo. Njegova edina motivacija bi lahko bila ljubezen.
Kakšni so naši motivi? Strah pred peklom? Obljuba počitka po napornem življenju? Kolikokrat je Jezus opisal nebeško kraljestvo, a so ga apostoli vprašali, ali bodo sedeli na častnih mestih ali kakšna moč jim bo pripadala?
Pogost odgovor, ki ga je Jezus dal na ta vprašanja, je, da bodo najmanjši največji:
“Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne boste nikoli prišli v nebeško kraljestvo.” (Mt 18,3) in “Kdor se poniža kot ta otrok, je največji v nebeškem kraljestvu.” (Mt 18,4)
Spreobrnite se in postanite kakor otroci
Jezus ima rad otroke. Zakaj? Ker otroci ljubijo na načine, ki jih je večina od nas že izgubila. Otroci ne prosijo za moč, rešitev ali celo modrost. Kot vse druge lekcije je tudi o tej lažje brati, kot se je naučiti – še posebej za nas odrasle.
Prevedeno in prirejeno po izvirniku iz Operandove angleške spletne strani.
