Ker je v Svetem pismu zapisanih le nekaj besed, ki jih je izgovorila Marija, Jezusova mati, domnevamo, da je bilo njeno življenje prežeto z veliko notranje molitve.
Kot soproga Svetega Duha se je verjetno pogosto notranje sporazumevala z Vsemogočnim. Čeprav sami nimamo tako intenzivne in neposredne komunikacije z nebeškim Očetom, se iz Marijinega zgleda še vedno lahko učimo o krotkosti duha in zaupanju v Gospoda.
1. Uporabimo tisto, kar imamo na voljo
»In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.«
Lk 2:7
Marija se je vzdržala vsakršnega negodovanja, kljub dolgemu potovanju v Betlehem, ki jo je čakalo tik pred pričakovanim porodom. Prav tako se ni pritoževala nad razmerami, v kakršnih je rodila svojega otroka – Gospoda gospodov, Kralja kraljev, tega tako dolgo pričakovanega Mesija.
Marija je razumela, da bo otrok, ki ga bo rodila, sam Božji sin, zato je Vsemogočnemu prepustila, da sam določi čas in kraj sinovega rojstva, prav tako tudi, kdo ga bo prvi obiskal.
Sama je le tesno privila dragoceni Čudež na svoje prsi, ga nežno položila na toplo varno mesto, da je počival in kjer so ga lahko vsi počastili.
Marija je povsem sprejela voljo Boga, da je sveti družini dodelil skromen hlev za njihov skupni začetek. Morda bivališče res ni bilo kraljevsko ali razkošno, vendar je bilo odmaknjeno in tiho – ravno pravi kraj za prihod svetega otroka.
2. Naredimo prostor za veselje in praznovanje
»Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Karkoli vam reče, storite.«
Jn 2:1–5
Jezus je svoj prvi čudež storil na materino prigovarjanje. Marija mu ni vzbujala krivde, s čimer bi ga prepričala, da bi priskrbel vino za svate. Predstavila mu je nesrečni položaj, ob tem najbrž pokimala strežnikom in zaupala Jezusu, da ga bo rešil.
Podobno tudi mi v molitvi predstavimo svoje težave Bogu in nato zaupamo, da bo On priskrbel rešitev. Razplet najbrž ne bo tak, kakršnega bi pričakovali, temveč zagotovo boljši od tistega, na katerega smo upali.
3. Naj bo naša ljubezen močnejša od našega strahu
»Poleg Jezusovega križa pa je stala njegova mati.«
Jn 19:25
Marija je na dan sinovega križanja prehodila svojo Vio Doloroso (‘žalostno pot’). Najbrž je kot mati trpela zasmehovanje in zbadanje, ker je vzgojila takega bogokletneža in heretika, obsojenega na smrt in trpinčenje, ki je bilo namenjeno največjim hudodelcem.
Verjetno se je tudi dobro zavedala, da so skoraj vsi njegovi učenci pobegnili iz strahu za svoje življenje. Množica ji je morda grozila, vendar jo je njena ljubezen do Jezusa zadržala blizu sina.
Namesto da bi zanikala kriva pričanja ali branila svojega sina, se je Marija osredotočila zgolj na to, da ostane ob Jezusu v njegovem trpljenju. Vedoč, da je zavestno prenašal trpljenje, s katerim bo premagal greh, si ni upala vmešavati se v njegova dejanja.
Njeno materinsko srce jo je kljub temu spodbujalo, da Jezusu pomaga po najboljših močeh. Ob njenem ljubečem pogledu je Jezus zagotovo začutil olajšanje vpričo potokov krvi, ki so tekli po njegovih licih. Nežni dotik je gotovo okrepil njegovo odločenost, da vzdrži zahrbtne rane žebljev, ki so prebadali njegove noge.
Na svoji starševski poti sčasoma ugotovimo, da osebnostna rast in poslanstvo naših otrok pogosto vključuje trpljenje. Če jim preprečimo, da med odraščanjem doživijo tudi bolečine, povezane z njim, ne bodo nikoli zacveteli. Zato hodimo ob njih, trpimo v svojem srcu in molimo zanje in z njimi, da bo njihovo delo dovršeno v slavi Božjega kraljestva.
V teh težkih časih morda lahko ponudimo le ljubeč pogled ali nežen dotik. V njihovih prizadevanjih in poskusih odraščanja bo to povsem zadostovalo.
Članek je prevedel Mario Jurišić. Prevedeno in prirejeno po izvirniku iz Operandove angleške spletne strani.
