Janez Krmelj je star 65 let in že skoraj triintrideset let misijonari na Madagaskarju. Prihaja iz župnije Polhov Gradec, po posvetitvi v duhovnika leta 1984 pa je kot kaplan služboval v Kamniku in Kranju. Po prihodu na Madagaskar je deloval na misijonih na jugu otoka: Matanga, Ranomena, Midongy, sedaj pa je že petnajsto leto na misijonu Ampitafa. Vsa ta leta deluje v plemenu Antešakov.
V prihodnjih tednih nam bo Janez Krmelj ponudil osvežujoč pogled v drugačno kulturo; v bogato simboliko tradicionalnih obredov, v povezovanje obstoječe kulture in novih poti za večje telesno, socialno in duhovno blagostanje Malgašev.
V današnjem, prvem prispevku bo z Operandovimi bralci podelil osebno poslanstvo duhovnika. Povedal nam bo tudi o poti, ki ga je pripeljala na rdeči otok.
Oče Janez Krmelj, uvodoma se dotakniva vaših začetkov. Kako se je zgodil vaš Klic na Madagaskar?
Kot duhovnik sem se že v letih priprave na duhovništvo odločil za bolj socialno razsežnost tega poklica, torej biti duhovnik in tudi skrbnik tako duše kot telesa. Že med pripravami v bogoslovju sem predstojnike prosil za odhod v misijone v prihodnjih letih.
Po štirih letih mojega duhovniškega dela v Sloveniji so me potrdili in predvideno je bilo, da grem v Zambijo, kjer je bil takrat živahen misijon. Potem pa mi je duhovnik lazarist France Buh rekel: »Ti ne boš drugam hodil, ti si naš.«
Tako sem leta 1988 prišel na misijone na Madagaskar. Kot duhovnik sem vedel, da bom svoj čut za socialno delo lahko uporabil tudi za bližino z ljudmi.
Poslušal sem domačine, poglabljal svoje znanje, prisluhnil njihovim potrebam in se tako udomačil na misijonu. Zdaj vidim, da je delo misijonarja delo za človeka v celoti.
V čem čutite svoje poslanstvo kot duhovnik?
Svoje posebno poslanstvo vidim v skrbi za zdravstvo, da se torej rešuje človekovo duhovno in telesno počutje. Zdravstvo je gotovo ena takih reči, ki človeka lahko dvigne ali ga pritisne ob tla. Sam sem dnevno prisoten v bolnici v Ampitafa. Bolnike obiskujem tudi ponoči, če je potrebno.
S Petrom Opeko dobro sodelujeva in tako je prisluhnil moji želji ter finančno podprl gradnjo misijona. Ta misijon je nekaj posebnega, saj je celotno naselje z bolnico, porodnišnico, osnovno in srednjo šolo ter bivalnimi prostori zgrajeno na prej popolnoma nenaseljenem področju.
Več kot dve tretjini zidanih zgradb je financiral pater Pedro, za ostale pa sem dobil pomoč od dobrotnikov. S pomočjo vseh ljudi dobre volje, ki podpirajo naše delo, poskušamo preko bolnišnice nekaj narediti za telesno in duhovno počutje domačinov. Telesne stiske pripeljejo tudi do duhovnih stisk.
Misijonar Pedro Opeka me pri tem delu usmerja, saj ima neštete izkušnje, ki so mi dobrodošle. Nalogo imam, da sam poiščem sredstva za obratovanje teh ustanov. Trenutno se je pokazala potreba po novi srednji šoli in mi je pater Pedro z veseljem ponudil podporo pri gradnji nove šole za učence iz šestih občin.
Pastorala v bolnišnicah poteka nekoliko drugače; v bolnišnici sem v stiku z ljudmi, ki se z duhovnikom sicer še niso srečali, kar je velika priložnost za tovrstno pastoralno delo. Ljudje prosijo za molitev ne glede na to, ali so verni ali ne. Vidijo namreč, da je moč Božjega duha velika.
Ko nekomu podelim bolniško maziljenje, to opazijo tudi drugi. Tako so me nekoč starši, ki so bili protestantske vere, prosili, da bi podelil zakrament bolniškega maziljenja njihovemu sinu.
Mladi fant je zbolel za kostno tuberkulozo, ki je žal preveč napredovala, da bi lahko ozdravel. Nihal je med zavestjo in nezavestjo.
Po prejemu zakramenta bolniškega maziljenja se je zgodil nekakšen čudež: kar naenkrat je začutil moč, da se je lahko povsem normalno pogovarjal s svojimi domačimi kot v času pred boleznijo. Prisotni so že začeli verjeti, da bo popolnoma ozdravel, a je fant naslednji dan potem v miru umrl.
Delo v bolnišnici vidim kot priložnost, da Bog vstopi v njihovo sredino. Občudujem ta božji poseg.
Morda ob tej priložnosti vsem Vam, dragi bralci, zaželim veselo Alelujo, saj je obljubljena zmaga nad smrtjo podarjena tudi nam. To je tisto Najboljše, kar nam ne sme biti odvzeto. Blagoslov in vse dobro!
Janez Krmelj, misijonar na Madagaskarju
Sprašuje: Maja Žagar
Da, poznam Janeza Krmelja, on je šel v misijone podoben čas kot jaz.
Poznam, o čem govori, ker sem bila v tej tako drugačni kulturi in med tako drugačnimi ljudmi, ki so po naravi veliko bolj religiozi oz. duhovni kot mi. V Afriki v Bocvani in Južnoafriši republiki sem delala.
Meni so oni dali več kot jaz njim lahko. So pa sprejemljivi za dobro, da, ko si dober z njimi in to čutijo in ti dajo vedeti.
Veliko lahko narediš povsod, če si z ljubeznijo in s to dobroto opremljen, to pa je vsak izmed nas, samo zavemo se ne, to je edina žalost.
Meni je trajalo dolgo tudi, da sem se enih težkih obremenjenosti znebila in sedaj sem svobodna, a to ni za povedat, kako je drugačno počutje kot prej. Vsak ima svojo pot in lepo je da si pomagamo tudi z nasveti.
Hvala.