Potovanje po Aziji je bilo bolj zahtevno od tistega po Evropi pred dvema letoma. Morda zato, ker sva si med eno in drugo etapo vzela le dober mesec premora, bolj verjetno pa zato, ker sva se soočala s povsem drugačno kulturo, navadami, drugačnim podnebjem in nasploh razmerami, v katerih sva živela v vsaki azijski državi posebej.
Ko naju danes kdo vpraša, katera stvar je bila najbolj zahtevna v tem letu potovanja, vedno odgovoriva enako: hitro menjavanje okolja in vsakokratno prilagajanje novim okoliščinam.
En mesec, kolikor sva ostajala v posamezni skupnosti in državi, z izjemo Tajske, je ravno dovolj, da ujameš ritem, se povežeš z ljudmi in vsaj približno osvojiš njihov način življenja in dela. In ko ti vse skupaj zleze pod kožo, poteče viza in greš naprej.
Slediva odločitvi
No, viza ni glavni razlog, da sva tako pogosto menjala skupnosti. V bistvu sva se za to odločila že na začetku poti, še preden sva sploh začela potovati in smo Operando še snovali.
Seveda bi bilo za naju najlažje, če bi živela in delala le v eni, morda v dveh skupnostih. Nobenega načrtovanja naslednjih korakov, nobene negotovosti pri iskanju novih skupnosti, brez preglavic s stroški potovanja, vsakokratnega pakiranja in težkih nahrbtnikov na ramah.
Bog je dejaven povsod
Ampak potem ne bi mogla doživeti Boga in Njegovega ‘operanda’ v tako različnih okoliščinah in v tako različnih ljudeh. Prav to je tisto, kar sva si želela. Pokazati, da je Bog dejaven povsod, ne glede na prostor, kulturo, vero in navade.
Želela sva pisati o ljudeh, ki so odprti zanj, dovolj odprti, da preko njih vrši svoja dela, se podarja, odpira srca in se ne ozira na meje, narisane na zemljevidu.
Zdi se, da nam tega zavedanja danes primanjkuje. Zamahujemo z roko in mislimo, da poznamo resnico. Ugasnemo televizor, izklopimo radio, zapremo časopis in mislimo, da je to realna slika sveta, v katerem živimo.
Kaj naredi noč svetlo in lepšo?
Seveda si ne moremo zatiskati oči. Slabe stvari se dogajajo na tem svetu. Zlo je prisotno, o tem ni dvoma. Ampak to ni vsa resnica.
Mediji največkrat objavijo šokantno novico in potem utihnejo. Do naslednje novice. Dan za dnem. Ne zapravljajo dragocene minutaže za to, da bi na tem črnem platnu naslikali tudi mesec, ki osvetljuje pot in na stotine zvezd, ki noč naredijo lepo.
Na najini poti torej želiva slediti mesecu in risati črto od ene zvezde do druge. Bog nama osvetljuje pot in kaže smer, ljudje, ki jih srečujeva pa pričujejo o tem, da ni prav nobenega razloga za obup – zvezde, ki svetijo temi.
Izšla je nova knjiga!
O vsem tem sva veliko pisala na tej spletni strani in končno najina spoznanja združila v dveh knjigah. Prva je konec lanskega leta izšla pri založbi Družina, drugo pa smo izdali prav pred kratkim in veseli smo, da jo že lahko ponudimo v naši trgovini.
V knjigi Bog dela zdaj – po Aziji boste lahko prebrali o celotni poti, ki sva jo prepotovala od marca lansko leto do danes, o ljudeh, ki sva jih srečala in njihovih ganljivih življenjskih zgodbah. O skupnostih, ki so naju gostile in mnogih spoznanjih, s katerimi naju je blagoslavljal Gospod.
Od Navotasa do Kalkute
Brali boste o tem, kako sva na Filipinih en mesec preživela z ljudmi v barakarskem naselju otoka Navotas, o delu z otroci v Vietnamu in srečanju z gobavci blizu Hanoia.O revnih Laošanih, življenju na misijonu in delu na riževem polju, o plemenski skupnosti Karenov na Tajskem, med katerimi sva preživela štiri mesece in se naužila njihove spokojnosti in miline.
Brali boste o ganljivih zgodbah zapuščenih otrok iz ulic Bangladeša in misijonarju, ki jim je odprl možnosti za novo življenje. O Indiji in sirotišnici v Kalkuti, ki sta jo ustanovila zakonca z dvajsetimi posvojenimi deklicami, da bi jim pomagala do svetlejše prihodnosti.
Želiva si, da bi se vas Bog preko knjige dotaknil in vam pokazal, da noč še zdaleč ni tako temna, kot se zdi na prvi pogled.
