Na kaj najprej pomislite ob besedi Kalkuta? Na Mati Terezo seveda. Na svetnico, ki je na nek način spremenila obraz tega mesta in s tem tudi sama postala ikona nekdanje prestolnice West Bengala (zahodnega dela Indije).
Materina hiša
V Kalkuti jo vsakdo pozna in ni težko najti glavno hišo sester Matere Tereze. Vprašaš za ‘Mother’s house’ (Materino hišo) in vsak bo znal pokazati v pravo smer.
V tisti ulici lahko vidiš plakate in slike svetnice na vsakem koraku. Nekaj, česar Mati Tereza ni marala v času njenega življenja.
Ob glavni hiši so odprte trgovinice, posvečene le njej. Tam lahko kupiš spominke, slike, knjige, obeske, šalice, majice,… vse na temo ‘Mati Tereza’.
Obvezni postanek
Materina hiša je postala prava meka za prostovoljce, ki pridejo v Indijo. Nekaj, kar je pač treba obkljukati, če obiščeš Kalkuto.
In tako enostavno je! Prideš v hišo, greš na oddelek za prostovoljce, počakaš na odgovorno sestro, se prijaviš, dobiš navodila in že lahko delaš.
Sad Božje previdnosti
Nisva se mogla znebiti občutka, da je vse skupaj postala že kar nekakšna industrija. Nekaj utečenega in rutiniziranega. Turistična atrakcija, kjer se lahko preizkusiš tudi kot prostovoljec.
Odgovorni sestri sva predstavila naš projekt, a smo naposled ugotovili, da najina pomoč ne bo prišla v poštev.
‘Fotografiranje je prepovedano. Denar za naš namen se ne sme zbirati, ker mora biti ta izključno sad Božje previdnosti. Prenočišče si mora vsak najti in financirati sam, v Materino hišo (ali katero od naših izpostav) prideš zgolj na delo. To so pogoji, če želiš delati za nas.’
Vsak dar je ‘poslan iz neba’!
Tako nama je zelo na hitro in rutinizirano povedala ena od sester. Glede fotografiranja razumem, tisto glede donacij pa je onkraj mojega dometa.
Če bi nama to dejal p. Riccardo v Bangladešu, za katerega smo na koncu z vašo pomočjo zbrali več kot 2.800 €, potem bi bilo 52 zapuščenih otrok na misijonu prikrajšanih za recimo eno leto šolanja.
Ampak p. Riccardo (in toliko drugih misijonarjev!) nima denarja, nima velikih sponzorjev in zanj je vsak euro Božja previdnost – ne glede na to, ali denar pride z namenskim zbiranjem donacij ali pa pade na račun kot nepričakovani dar.
Skrite Matere Tereze
Morda pa je Bog želel, da poiščeva še kakšno ‘skrito’ Mati Terezo. Mogoče je želel, da na pomoč priskočiva nekomu, ki podarja svoje življenje za druge neopaženo, proč od oči medijev. K takšnemu, ki ga ‘veliki’ še niso zasledili in še ne uživa bogatih marketinških sadov?
Koliko jih je v Indiji!
First Love Ministries
Gospod nama je vrata odprl v skupnosti First Love Ministries, ki jo vodita indijska zakonca Anil in Asha Satralkar.
Zanju verjetno še niste slišali, kot denimo za Mati Terezo in njene sestre, pa vendar sta to človeka, ki si po mojem mnenju zaslužita veliko več pozornosti, kot jima je namenjena.
Vesela in počaščena sva, da sta naju sprejela in nama ponudila priložnost, da z vami deliva njuno zgodbo in delček njunega vskadana.
Revno otroštvo
Anil je bil rojen v Bombaju, v zelo revni družini. Njegov oče je bil pastor, mama pa je ostajala doma in skrbela za štiri otroke.
‘Ker je bil oče pastor, nikoli ni imel rednih prihodkov, zato smo živeli vedno na robu. Nismo imeli redne hrane, kaj šele kvalitetne. Od obleke sem imel zgolj to, kar sem nosil na sebi in do svojega petnajstega leta sem hodil bos. Čutil sem bolečino svojega očeta, ker nas ni mogel preskrbeti.’
Anilova družina resda ni imela denarja, imeli pa so močno vero v Boga in Njegovo moč, zato nikoli niso obupali.
Delati za Boga
Ko je končal osnovno šolo, je v sebi čutil željo, da bi postal pastor, tako kot njegov oče. Svoje življenje je želel posvetiti Bogu in delati zanj.
‘V času osnovne šole sem živel v internatu, ker doma ni bilo dovolj za preživetje vseh. Ob koncu šolanja je Bog v moje življenje poslal gospo iz Norveške, ki je postala moj sponzor. Redno je plačevala nadaljevanje mojega šolanja, vključno z namestitvijo in prehrano. Vpisal sem se torej na študij Svetega pisma in moje sanje so se začele uresničevati.’
Anil je uspešno zaključil srednjo šolo in kasneje dokončal študij teologije. Po diplomi je dobil delo kot pomočnik priznanega pastorja v Bombaju in se nedolgo zatem poročil z njegovo hčerjo, Asho. Nadaljeval je s študijem, uspešno zaključil magisterij, pred kratkim tudi doktorat.
Pastorjeva hči
Tudi Asha, kot rečeno, izhaja iz pastorske družine. Njen oče prav tako ni imel rednega prihodka, a so imeli vedno dovolj za preživetje treh otrok, Ashe in dveh njenih bratov.
Asha je končala učiteljsko šolo in je sprva postala učiteljica v Bombaju, kasneje pa so jo povabili učit v Dimapur, na severovzhod Indije.
V Kalkuto
Z Anilom sta se preselila tja, tam ostala nekaj let, potem pa odšla v Kalkuto. Asha je namreč tam dobila novo službo v osnovni šoli, ki je bila del protestantske cerkve The Assembly of God Church. Od takrat dalje sta ostala v Kalkuti in si ustvarila novo življenje.
Graditi za večnost
V Kalkuti je dobil Anil mesto profesorja na teološki univerzi Buntain, Asha pa je poleg učiteljice opravljala tudi službo ravnateljice na svoji šoli. Postavila sta si prve temelje za poslanstvo, h kateremu ju je kasneje poklical Bog.
Življenjski moto, ki je vodil vsak njun nadaljni življenjski korak je takšen:
Bog nam je dal čas, da gradimo za večnost.
Ashnil in Anisha
‘Vedno sva si želela le dva otroka,’ pravi Asha. ‘Ko sta se nama rodili hčeri Ashnil in Anisha, so se najine želje uresničile. Molila sva k Bogu za moč in modrost, da bi ju vzgojila v dobri kristjanki in odgovorni osebi.’
Vendar Bog glede otrok še ni rekel zadnje besede.
Ustanoviteljica Ashine osnovne šole je bila Kanadčanka dr. Huldah Buntain. Ta se je še posebej zavzemala za najbolj prikrajšane otroke v okolici, tiste iz najrevnejših družin.
Šolanje v tej šoli je bilo namenjeno njim, brezplačno, podprto iz strani tujih sponzorjev in donatorjev.
‘Posvojila sva otroka’
‘Gospa Huldah me je nekoč vprašala, če bi želela posvojiti deklico, ki je bila brez staršev, staro približno toliko, kot najini dve hčeri. Z Anilom sva hitro sprejela odločitev, jo sprejela in vzela za svojo.’
Deklica – slabo znamenje za družino
Če se v Indiji rodi deklica, za povprečno hindujsko družino to predstavlja slabo znamenje in so večinoma nezaželene.
Ne le zato, ker so ženske pač šibkejše od moških in po tradiciji le moški prevzemajo odgovornost za družinsko premoženje. Pač pa tudi zato, ker tradicija veleva, da mora dekličina družina pri možitvi plačati visoko doto in kriti vse stroške poroke in poročnega slavja.
V sužnost ali prostitucijo
Za revne družine, ki jih je v Indiji največ, to predstavlja tako velik zalogaj, da se marsikje znebijo deklice že prej, preden ta postane zrela za možitev.
Tako jih starši prodajajo v sužnost, trgovcem z belim blagom ali pa se jim preprosto odpovejo in jih prevzamejo posvojitelji. Če imajo srečo, pridejo v dobre družine, a pogosto pristanejo v še slabših pogojih kot v lastnih domovih.
Brezplačni pouk
‘Pri svojem delu sem srečevala otroke, ki so prihajali iz revnih družin, njihovi starši pa niso mogli plačati stroškov za šolanje. Naša šola je bila sicer brezplačna, ampak nismo imeli dovolj kapacitet, da bi sprejeli vse. Zato sem se odločila, da bom nekatere otroke, zlasti deklice, učila pri sebi doma. Zastonj.’
Življenjska odločitev
Tako je pri zakoncema Satralkar počasi dozorevala želja, da bi deklicam ponudila več kot zgolj šolanje, še posebej tistim, ki so bile zapuščene, sirote ali žrtve vsakovrstnih zlorab.
‘Težko sem prenašala poglede na njihove odrgnjene obraze, zareze na rokah, modrice, predvsem pa žalost in strah v njihovih očeh. Odločila sva se za korak, ki je popolnoma spremenil način najinega življenja in do temelja preoblikoval vso našo družino.’
Salome in Sathi
Salome je bila stara tri leta, ko se je pridružila njuni družini. Le en mesec kasneje je prišla še triletna Sathi. Ko je njen oče umrl, se je mama poročila z drugim moškim, ta pa Sathi ni želel imeti pri sebi. Poklical ju je pastor, ki je poznal okoliščine in jima predlagal, da bi sprejela tudi njo.
Še več otrok…
‘Tako se je začelo,’ je nadaljeval Anil. ‘Boga sva prosila, naj nama pošlje še več otrok, če je takšna Njegova volja, ampak tudi sredstva, da bi jih lahko preživljala. In Bog vedno ostaja zvest, če slediš načrtu, ki ga ima za tebe.’
Pomoč ameriškega pastorja
V tistem času sta se zakonca povezala z ameriškim pastorjem Paulom, ki je takrat služil v Indiji. Ugotovili so, da imajo podobno vizijo. Tako kot Anil in Asha, je tudi Paul želel pomagati indijskim deklicam, da bi jih rešil pred suženjstvom, trgovino z otroci in prostitucijo.
Barkin dom in Dom upanja
Združili so svoji viziji in nastala je organizacija First Love Ministries. Paul je s pomočjo donatorjev iz Amerike zagotovil denar, da so kupili zemljišči in zgradili dve veliki hiši. Eno so poimenovali Ark Home (Barkin dom), drugo pa Hope home (Dom upanja).
Sedemnajst novih sirot
V tem času sta zakonca posvojila še sedemnajst deklic, ki so postopoma prihajale v skupnost. Danes, po letih boja z birokracijo, je tudi uradno registrirana kot sirotišnica. Devet deklic živi v eni, devet pa v drugi hiši. Njihova povprečna starost je deset let.
‘Vse te deklice so se rodile staršem, ki niso hoteli ali zmogli poskrbeti zanje,’ nama je dejala Asha in pokazala na skupino punčk, ki so se igrale na dvorišču pred hišo. ‘Mnoge od njih so bile žrtve spolnega ali fizičnega nasilja in so k nama prišle ranjene, zmedene, podhranjene in pretresene.’
Lepša prihodnost
Njuna najstarejša hči Ashnil je danes stara 22 let in že prevzema odgovornosti za deklice, druga hči ima službo v Bombaju. Tudi njuna prva posvojenka je že odrasla, odgovorna in samostojna.
S pomočjo Ashe in Anila imajo danes vse te deklice lepe možnosti, da tudi same odrastejo v samozavestne, srečne ženske in si ustvarijo zdrave in urejene družine.
Družina potrebuje pomoč
V naslednjih člankih bova napisala še več o tem, na kakšen način poteka življenje v skupnosti in kako sva se vanj vključila tudi midva.
Tako kot smo prejšnji mesec zbirali donacije za misijon patra Riccarda v Bangladešu, tako vas bova tudi tokrat povabila k darovanju.
Sredstva za šolanje
Asha in Anil sta nama povedala, da je trenutno njun največji izziv zagotoviti svojim otrokom šolo izven skupnosti.
‘Zaradi velikih stroškov, ki jih predstavljajo šolnine in šolske potrebščine, smo se že v začetku odločili, da bomo otroke šolali doma (home schooling). Najeli smo učiteljice, ki redno prihajajo v skupnost in poučujejo otroke tisto, kar bi se sicer učili v šoli. Ampak zakoni v Indiji tega ne dopuščajo več, zato jih moramo poslati v zunanjo šolo, kar pa je za nas zelo drago.’
