Nebeški Oče,
Hvala Ti za nov dan, za milost, ki me je zbudila v to jutro in mi podarja priložnost, da znova hodim s Teboj.
Prihajam predte z vprašanji, a hkrati z željo, da bi Ti bil predan.
Spominjam se Tvojega služabnika Abrahama. Kako težka je morala biti Tvoja beseda zanj, ko si mu rekel, naj Ti žrtvuje tisto, kar mu je bilo najdragocenejše.
“Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na eni od gor, ki ti jo bom pokazal!«” (1 Mz 22,2)
Oče, tudi v mojem življenju so stvari, ki jih ljubim. Sanje, odnosi, načrti. Stvari, ki so postale moji ‘Izaki’, nekaj, za kar se krčevito oklepam, ker se bojim, da bi brez njih ostal prazen.
In čutim, kako me nežno vabiš, da jih položim na Tvoj oltar. Da Ti jih izročim.
To ni samo zgodba iz preteklosti, ampak vabilo zame, danes. Ti me kličeš, da Ti ne dam le posameznih delčkov svojega življenja, ampak vse, kar sem.
“Spodbujam vas torej, bratje, po Božjem usmiljenju, da dajte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev; to je vaše smiselno bogočastje.” (Rim 12,1)
Priznam, Oče, da je to težko. Moj človeški razum se upira. Moje srce se oklepa tistega, kar pozna in ljubi. Strah me je neznanega. Strah me je izgube.
Toda Ti mi kažeš pot skozi svojega Sina, Jezusa. Tudi On je v vrtu Getsemani čutil težo daritve in strah pred prihodnostjo, a se je kljub temu popolnoma predal Tvoji volji.
»Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« (Lk 22,42)
Pomagaj mi razumeti, da si ne želiš mojega trpljenja, ampak moje zaupanje. Ne želiš mojih daritev zaradi njih samih, ampak si želiš moje poslušno srce. Želiš si odnos z mano, ki temelji na popolnem zaupanju.
“Samuel pa je rekel: »So mar GOSPODU žgalne in klavne daritve bolj po volji kakor poslušnost GOSPODOVEMU glasu? Glej, poslušnost je boljša kakor daritev in pokornost boljša kakor maščoba ovnov.” (1 Sam 15,22)
Ko Ti v veri izročim svoje življenje, verjamem, da vidiš moje srce. Da vidiš mojo pripravljenost, kljub strahu.
Vem, da Tvoj cilj ni, da mi nekaj vzameš, ampak da preizkusiš mojo vero in poglobiš moje zaupanje.
“»Ne izteguj svoje roke nad dečka,« je rekel, »in ne stori mu ničesar! Zdaj namreč vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.«” (1 Mz 22,12)
Tvoja zvestoba je večna. Ko nekaj izpustim iz svojih rok, to ne izgine. Pade v Tvoje roke, ki so roke Stvarnika in Odrešenika.
Ti si tisti, ki priskrbiš vse, kar potrebujem, pogosto na načine, ki si jih sam ne morem niti zamisliti.
“In Abraham je dal temu kraju ime »GOSPOD bo priskrbel«, zato se še danes pravi: »Na gori se bo GOSPOD prikazal.«” (1 Mz 22,14)
Zato danes, v tem jutru, na oltar polagam svoje načrte, svoje strahove in svoje sanje. Izbiram Tvojo voljo namesto svoje.
Zaupam, da boš priskrbel vse potrebno. Naj bo ta dan živa daritev Tebi v slavo.
Amen.
