Gospod,
danes ti prinašam utrujeno srce. Ne le telesno izčrpanost, ampak tudi notranji nemir, ki me že dolgo spremlja. Zdi se mi, da sem izčrpal vse zaloge, in še vedno sem daleč od miru.
Spim, a ne počivam. Počivam, pa ne najdem tišine. Telo me boli, a zdravniki ne najdejo odgovora. Duša joka, včasih brez razloga, in drobne stvari me vržejo iz ravnotežja.
Priznam, Gospod, izgubil sem občutek za tvoje meje. Prekoračil sem ritem, ki si mi ga namenil. Naložil sem si bremena, ki jih nisi ukazal nositi. Tekmoval sem v igrah, ki jih nisi želel, da igram. Iskal sem potrditev tam, kjer je ni bilo. In zdaj čutim posledice: razdražljivost, zaprtost, praznino, ki se je ne da napolniti z delom ali pohvalo.
Zato te prosim: ustavi moj korak. Naj me tvoje duhovne roke nežno, a jasno ustavijo, preden popolnoma pregorim. Uči me, da je vredno sredi vrveža sesti in prisluhniti tvojemu glasu. Daj mi pogum, da prekinem z navadami, ki me peljejo proč od življenja. Pomagaj mi spet zadihati: globoko, svobodno, umirjeno.
Prosim te za spanec. Za tisti sveti dar, ki ga ne morem prisiliti. Naj pride ponoči in naj me objame brez tesnobe. Naj se ne zbujam z mislimi, ki tekmujejo med seboj za mojo pozornost. Očisti moj notranji prostor, da bo pripravljen za počitek.
Gospod, želim pridobiti nazaj nadzor; ne nad vsem, ampak nad tistim, kar mi ti zaupaš. Nad tem, kdaj reči “da” in kdaj “ne”. Nad tem, komu podarim svoj čas in komu ne morem več. Nad tem, kako gledam nase; ne z očmi primerjave ali popolnosti, ampak z očmi tvoje nežnosti. Uči me živeti brez potrebe po nenehnem dokazovanju.
Daj mi srce, ki se veseli dobrega v drugih, ne pa zagrenjeno opazuje njihov blagoslov. Daj mi duha, ki zna jokati, a tudi odložiti breme in vstati. Daj mi pogled, ki zna prepoznati, da sad, ki ni rojen iz miru, ne more biti trajen.
Sprašujem se: čigav tempo živim? Čigavo pričakovanje nosim na svojih ramenih? Če to nisi ti, Gospod, me prosim osvobodi. Naj bo moj tempo v tvoji meri. Ne v ritmu popolnosti, ampak v ritmu milosti.
Ti si tisti, ki me ne bo nikoli silil, ampak me vedno vabiš. Nazaj v življenje. Nazaj v sadove, ki zorijo v tvoji svetlobi in ne pod pritiskom mojega strahu.
Gospod, izčrpan sem. A še vedno sem tvoj. Če me moraš voditi s šepetom, bom poslušal. Če moraš znova sestaviti moje razdrobljene dele, se ti prepuščam.
Zato zdaj ne prosim za uspeh, ampak za ozdravljenje. Ne prosim za več moči, ampak za več tvoje prisotnosti. Ne prosim, da bi zmogel več, ampak da bi znal živeti manj, a v ljubezni do tebe in sebe.
Amen.
