Gospod,
včasih ne gre drugače, kot da se zbudim v praznino. Ni posebne bolečine, ni solz, ni pretresov. In ravno zato je težko.
Ker ni drame, s katero bi si lahko opravičil svoje stanje. Ni očitnega razloga, a vseeno nekaj teži.
Kot megla, ki ne pusti soncu skozi. Kot tišina, ki ni sveta, ampak prazna. In jaz – ujet med občutkom, da bi moral biti hvaležen, in tem čudnim tišinskim brezdomstvom.
Zdi se, kot da plavam, a ne morem doseči obale. Nikomur nočem nič. Nihče mi ni posebej blizu. Vsi imajo svoje skrbi, svoje sezname, svoje načrte.
In jaz? Jaz pa bi samo… bil. A ne znam. Preveč je prostora. Preveč tišine. Preveč časa, ki me ne napolni, ampak me razteza,
dokler ne pozabim, kdo sem.
Toda Ti, Gospod, si drugačen. Ti ne bežiš pred tišino. Ti ne rabiš moje dobre volje, da bi me ljubil. Ti me ne meriš po številu opravil, po uporabnosti, po zunanji moči.
Ti vidiš srce. Vidiš tudi takrat, ko jaz ne vidim nič.
»Bodi miren pred Gospodom in čakaj ga.« (Ps 37, 7)
Pomagaj mi torej čakati. Ne z obupom, ampak z zaupanjem. Pomagaj mi zadihati, ne da bi se moral najprej zbrati, dokazati, biti boljši.
Naj se moje dihanje upočasni v tvoji bližini. Naj sprejmem to praznino kot prostor, kjer nekaj klije. Morda počasi, neopazno. Morda drugače, kot bi želel. A klije.
»Glej, jaz delam nekaj novega, zdaj klije – ali ne zaznaš?« (Iz 43, 19)
Če pripravljaš zemljo v meni, naj je ne zasujem s svojimi prehitrimi sklepi. Če mi daješ novo občutljivost, naj je ne razumem kot šibkost.
Če v meni raste nekaj, kar še nima oblike, naj zaupam Tebi bolj kot lastni predstavi o tem, kaj bi moralo biti.
»Ti si moje zavetje, Gospod, mojo tožbo izlívam pred teboj, svojo stisko pripovedujem pred teboj.« (Ps 142,2)
Ti sprejmeš moje misli, čeprav so utrujene. Ti poslušaš tudi tedaj, ko ne znam povedati prav. Ti ne potrebuješ mojih uspehov, da bi me slišal. Zate nisem zamenljiv. Nisem nepomemben.
Zate sem otrok. Ljubljen. Ves čas.
»Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5, 4)
Gospod, pomagaj mi, da ne bežim v površinske rešitve. Naj ne iščem pozornosti samo zato, da zbežim pred sabo.
Naj ne bežim niti pred samoto, če si v njej Ti.
Nauči me sprejeti dan, ki ni produktiven. Nauči me ljubiti uro, ki ne daje občutka zmage. Nauči me biti – ne zato, ker bi bilo to dovolj za svet, ampak ker je dovolj za Tebe.
»Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi.« (Ps 119, 105)
Tudi če korak ne vodi nikamor na videz, Tvoja luč me vodi.
Tudi če sem utrujen, me tvoja bližina dviga.
Gospod, ta dan ti izročam: ne kot dosežek, ampak kot prostor. Prostor, kjer si Ti. Prostor, kjer se nekaj novega rojeva: počasi, tiho, sveto.
Amen.
Amen