Gospod,
danes si tukaj. Morda ne čutim tvoje navzočnost. Morda je tišina pretežka. A vseeno verjamem. Verjamem, da si tukaj. V tem prostoru, v tej uri, ko še nisem prejel nobenega telefonskega sporočila, ko nisem še z nikomer popil kave. Ko se zdi, da so življenja drugih pomembnejša od mojega in da je moje potisnjeno na stranski tir.
Toda nočem iz te tišine delati sovražnice. Nočem samote takoj spremeniti v osamljenost. Nočem se oddaljiti od sebe ali še slabše pobegniti v stvari, ki me napolnijo le za trenutek, potem pa me pustijo še bolj izpraznjenega.
Zato prihajam k Tebi. V tem jutru te prosim za tisto bližino, ki presega človeške roke, glasove, odzive. Prosim te za Tvojo bližino. Za zavedanje, da nikoli nisem popolnoma sam. Ne zato, ker bi si to predstavljal, ampak ker si to obljubil.
»Ne bom vas zapustil kakor sirote, prišel bom k vam.« (Jn 14, 18)
Ti si tisti, ki vstopiš tudi, ko so vsa vrata zaprta. Tisti, ki poznaš srce, tudi takrat, ko ga ne zna razložiti nihče drug. Tisti, ki vidiš moje misli in občutke, še preden jih sam ubesedim.
»Kam naj grem pred tvojim duhom, kam naj zbežim pred tvojim obličjem? Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj,
če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven.« (Ps 139, 7–8)
Gospod, pomagaj mi, da ne iščem bližine tam, kjer je ni. Ne v potrditvah, ki minejo. Ne v odnosih, ki se zdijo zabavni, a me puščajo praznega. Pomagaj mi, da tudi če sem sam, čutim, da sem v Tebi zakoreninjen. Povezan. Varno obdan.
»Glej, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28, 20)
Pomagaj mi sprejeti to samoto kot prostor srečanja. Kot možnost, da me obdajaš z nežnostjo, ki ne zahteva. Kot povabilo, da sem lahko z vsem, kar sem, ne da bi moral biti kdo drug. V Tvoji navzočnosti ni potrebe po vlogah. Ni treba, da sem močan. Ni treba, da sem zabaven. Lahko sem. Lahko diham.
»V tihoti in zaupanju bo vaša moč.« (Iz 30, 15)
In Gospod, prosim te tudi za modrost: da prepoznam, kdaj je tišina zdrava in kdaj klic po koraku k drugemu. Kdaj je samota sveta in kdaj je že utrujen krik po objemu. Daj mi pogum, da ne bežim ne pred ljudmi ne pred Teboj, ampak stopam v stik. Počasi, resnično. Brez mask.
»Blizu je Gospod vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo iskreno.« (Ps 145, 18)
Gospod, naj bo ta dan posvečen. Naj bo tih in svet. Naj ne merim svoje vrednosti po tem, koliko ljudi me danes potrebuje, ampak po tem, da sem ljubljen, ker obstajam. Ker sem Tvoj. In to zadošča.
Amen.
