‘V Napoli?!’ se je začudeno skremžila Franca, Silvina učiteljica italijanščine na Barki v Rimu. ‘Zakaj pa tja? Za Valentinovo bi jo moral peljati vsaj na Capri…’
No ja, Napoli morda res ni tako eksotičen kot kakšen italijanski otok, je pa vseeno romantičen. Sicer pa so Italijani, kar se tega tiče tako ali tako bolj zahtevni kot mi, preprosti Slovenci.
Drugačni in posebni
Iz Rima do Napolija sta potrebni dve uri vožnje z vlakom, kar se nama je po več tisoč kilometrih letošnjega potovanja, zdelo zelo blizu.
Ob šestih zjutraj s prvim jutranjim vlakom do Roma Terminija in od tam do glavnega mesta province Campania, tretjega največjega v Italiji s približno štirimi milijoni prebivalcev.
Jasno nama je bilo, da v enem dnevu tako velikega mesta ne bova mogla prečesati, a kulturne znamenitosti, čeprav jih je res veliko, za naju niso bile prvotnega pomena. Enkrat, ko bo več časa.
Sva pa vsaj malo želela začutiti utrip mesta in preveriti, ali je Napoli res tako drugačen in poseben, kot nama razlagajo Italijani tukaj v Rimu.
Najbolj ‘katoliš’ mesto na svetu
Ste vedeli, da je Napoli najstarejše mesto na svetu med tistimi, ki so bili v svoji zgodovini neprekinjeno poseljeni?
Da je neapeljsko pristanišče eno najpomembnejših v Evropi in je drugi na svetu po prilivu potnikov, takoj za Hongkongom?
Da je stari, zgodovinski del mesta uvrščen na Unescov seznam svetovnih mest zaradi svoje zgodovinske in kulturne dediščine, pomembne za celotno človeštvo?
Skupaj 448 zgodovinskih cerkva ga v uvršča med eno najbolj katoliških mest na svetu, glede na število svetišč namenjenih molitvi. Koliko so cerkve dejansko polne, je drugo vprašanje.
Poleg tega je Napoli ena največjih turističnih destinacij, tako med italijanskimi kot evropskimi mesti.
Znan po kaosu
A mnogi ob besedi Napoli še vedno najprej pomislijo na mafijo, smeti in kaos. Moram priznati, da mesto res deluje nekoliko kaotično in tudi med najbolj čistimi ni. Je pa neverjetno sproščeno.
Če kje lahko izkusiš tisto pregovorno italijansko odprtost in ležernost, potem je to v Napoliju. Kot pravijo, to mesto ti je lahko všeč ali pa ti ni, vmesne možnosti ni.
Prometna kultura na psu
In še nekaj, če sva v Perugi in Rimu zmajevala z glavo nad prometnim režimom in zmedo na cesti, sva v Napoliju dokončno dvignila roke in se ob tem le še zabavala. Prečkanje ceste je postalo izziv, semafor je zgolj okras.
Samo trije praktični nasveti, če se boste kdaj odpravili tja:
1. Ne pojdite z avtom.2. Bodite na preži, in to ne le z očmi.3. Brez skrupoloznosti prečkajte rdečo, ker sicer ne boste nikoli prišli na drugo stran pločnika.
Najboljša kavica in pica na svetu
Najbrž bi nama vzelo kak mesec, če bi si želela dodobra ogledati in spoznati ta italijanski dragulj, a midva sva se tisti dan požvižgala na kulturo in znamenitosti.
Pred seboj sva imela le dva cilja (in prosim, brez zavijanja z očmi): kavica, za katero pravijo, da je najboljša v Italiji in pica, ki pravzaprav izvira iz Napolija in je prav tukaj ‘tista prava’.
Pri kavi nisva okusila kakšne velike razlike od ostalih v Italiji, ampak moram poudariti, da niti jaz niti Silva nisva ‘kofetarja’ in zato ne najboljši referenci pri ocenjevanju kofeinskih napitkov.
Kar pa se tiče pice, je zgodba drugačna. Preden sva odšla na izlet, nama je Leszek, poljski duhovnik tukaj v skupnosti, priporočil picerijo Gino Sorbillo, ki je skozi čas postala prava znamenitost. Duhovnike je treba poslušati, a ne?
Ura čakanja pred vrati picerije
Ko sva za čas kosila prišla pred picerijo, je bila pred vrati takšna gneča, da sva se komaj prerinila do vrat. A nisva mogla kar tako notri.
Pred vrati je stal možakar z beležnico v roki, kamor si je zapisoval imena čakajočih. Vsake toliko časa je seznam oddal v restavracijo.
Tako smo stali zunaj pred vrati in preko zvočnika poslušali priimke tistih, ki so prihajali na vrsto.
Po eni uri sva končno tudi midva lahko vstopila v picerijo. Imela sva srečo, včasih je potrebno čakati tudi več ur.
Tradicija na krožniku
Kot rečeno, Napoli velja za ‘domovino pice’. Kot morda veste, je bila to sprva hrana revnih, ampak v času Ferdinanda IV je postala popularna tudi med višjimi sloji. Vsem poznana pica Margerita je dobila ime po kraljici Margeriti Savojski, potem ko je nekoč obiskala mesto.
Tradicionalno se pripravlja v krušni peči, sestavine margerite pa so od leta 2004 strogo nadzorovane z zakonom.
Vsebovati mora pšenično moko tipa “00” z dodatkom moke tipa “0”, kvas, naravno mineralno vodo, olupljen paradižnik ali svež češnjevec, mozzarello, morsko sol in ekstra deviško olivno olje.
Pričakovanja izpolnjena
Lahko rečem le to, da je pica, ki sva jo dobila na mizo, izpolnila in celo presegla najina pričakovanja. Testo mehko kot puh, sredina tanka, kot se za italijanske pice spodobi in nasploh izjemnega okusa.
Morda mislite, da sva morala za te užitke tudi veliko plačati, a cena tradicionalne margerite znaša vsega 4€. Kaj je za običajnega gorenjca lahko lepšega kot dobra, kvalitetna in poceni hrana?
Splača se
Pod črto, Valentinovo sva preživela tako kot bi si lahko le želela. Ne le pohajkovanje po mestu, uživanje na soncu in opazovanje simpatičnih domačinov, tudi nekaj zelo globokih pogovorov je zaznamovalo najin izlet.
Če vas kdaj zamika Napoli, ne premišljujte preveč. Brez predsodkov, brez pričakovanj in z odprtim srcem v mesto. Tudi prenočišča so lahko zelo poceni. O tem, kako sva na najini poti midva našla smešno ugodna prenočišča, kadar nisva živela v skupnosti, si lahko preberete tukaj.
