Če ste mislili, da je okrogla zemlja povsem samoumevno dejstvo, no, potem ste se zmotili.
V raziskavi, ki jo je opravila organizacija YouGov, (intervijuva več kot 8000 Američanov), je vsak šesti priznal, da ni povsem prepričan, če je zemlja res okrogla.
V neki drugi podobni raziskavi je bilo med 2000 Brazilci kar 7% takšnih, ki verjamejo, da je zemlja v resnici ravna.
Pa pri tem sploh ne gre za nevednost. Obstaja zelo močno gibanje verujočih v plosko zemljo (in postaja vse močnejše). Njihovih vsakoletnih konferenc se udeleži več kot 600 ljudi.
To seveda ni nobena družbena dilema. Naj ljudje verjamejo, kar želijo, saj smo svobodni.
So ljudje, ki verjamejo, da mora biti orožje povsod legalizirano, splavi dovoljeni vsaki ženski, ki tako čuti. So moški, ki želijo, da jih danes obravnavamo kot ženske, jutri spet kot moške, kot se pač v danem trenutku počutijo.
Obstajajo ljudje (tudi teh ni malo), ki še vedno verjamejo, da so na svetu čarovnice.
Ne, tudi nič od tega za mene ni družbena dilema. Ljudje pač verjamemo v to ali ono, in ta svoboda nam pripada (dokler s tem ne posegamo v meje drugih ljudi).
Tisto, kar pa je družbena dilema, pa je tisti modri všeček na Facebooku.
Ja, saj vem, da se sliši smešno. Ampak vzemimo zdajle modri ‘like’ gumb kot simbol za vsa socialna omrežja, ki so se tako globoko vkoreninila v naša vsakdanja življenja. Ne samo Facebook, tudi vsa druga; Twitter, Instagram, Snapchat, Tiktok, Google, Youtube in tako naprej.
Kaj pa je tako zelo motečega na tem ubogem gumbu za všečkanje?
Z eno besedo: algoritem.
Ne ustrašite se, ne bom razlagal nič tehničnega in programerskega. Razmišljal bom o tem, kar se vidi na površju. In to morda opažate tudi vi.
Z algoritmi, ki napajajo in poganjajo socialna omrežja, prihaja do velike družbene dileme, s katero se pomalem že soočamo, čez čas pa bomo dejansko primorani sprejeti pomembne družbene odločitve, tako na osebni, kot na politični ravni. Globalno!
Je en super dokumentarec z naslovom Social dilemma (družbena dilema). Če imate Netflix, vam priporočam, da si ga ogledate.
Jaz sem ga gledal pred enim letom, in imel do danes več kot dovolj časa za razmišljanje o njegovi vsebini.
Ta dokumentarni film ne bi bil nič preveč drugačen od mnogih drugih podobnih, če avtorjem ne bi uspelo pred kamere postaviti eksperte za socialna omrežja; mnoge tiste, ki so celo sami ustvarjali ali soustvarjali algoritme, brez katerih socialna omrežja ne bi delovala tako kot delujejo.
Recimo Justin Rosenstein, če ostanemo pri Facebook gumbu za všeček, ki sem ga danes vzel na piko.
On ga je izumil, in z njim vse ostale funkcionalnosti, ki jih gumb prinaša.
Pravi, da je bil sprva zamišljen kot orodje, ki bi širil ‘pozitivo’.
Jasno, saj je lepo, če nekaj objaviš, potem pa dobiš všečke za svojo objavo. Kaj bi lahko bilo pri tem slabega?
No, izkazalo se je, da so ljudje razočarani, če všečka ne dobijo. Posledično torej prilagajajo svoje vedenje, da pritegnejo več odobravanja (všečkov).
In tukaj je ogromna populacija otrok in najstnikov, ki na vsak način morajo dobiti svoj lajk, saj je v tem obdobju odobravanje in potrditev bolj ali manj vse, kar si želijo.
Mnogi živijo nočno moro, če jih dobijo ‘premalo’ ali sploh nič (in to povrhu vidijo tudi njihovi vrstniki).
Naposled otroci začno prezirati, kar jim doma pravijo starši, in se raje odločijo, da je bolj pomembno biti kul ali vsaj ne biti tretiran kot totalni luzer iz strani svojih vrstnikov.
Saj če smo pošteni, pri odraslih ni veliko drugače. Mogoče malo manj dramatično. A dejstvo je, da prav zaradi takšnih mehanizmov socialnih omrežij strokovnjaki beležijo porast depresij, samouničevalnosti in celo poskusov samomora.
Gumb za všeček ni tako nedolžen, kot se vidi na prvi pogled.
A stvar gre še naprej.
Algoritem, ki deluje v ozadju takšnega preprostega gumba, je kompleksen in je več kot le seštevanje in prikazovanje všečkov.
Če zelo poenostavim, vsakič ko kliknete na takšen gumb (ne samo na Facebooku, tudi na vseh drugih socialnih omrežjih, Twitter, Pinterest,…), se ta podatek zabeleži k vašemu imenu, k vašemu profilu na socialnem omrežju.
Sistem, ki beleži in računa vso to statistiko, je bolj ali manj avtomatičen in samodejen. Ko všečkate, delite ali komentirate določeno vrsto vsebine, sistem kopiči podatke in jih vrednoti.
Ja, veliko podatkov imajo zbranih o vas, če ste aktivni na socialnih omrežjih. Takole gre šala:
Facebook zaposluje! Življenjepis ni potreben, že imamo vse podatke.
Vse, kar socialno omrežje želi, je vedeti, kaj vas najbolj zanima, kaj vam je najbolj všeč, kje je največ vaše pozornosti. To pa zato, da vam lahko ponudi še več takšne in podobne vsebine.
Bili bi naivni, če bi verjeli, da jim je pač toliko do tega, da vas tako dobro izobrazijo o neki temi.
Ne ne, njihov cilj je le eden:
‘xyz (dodajte svoje ime) mora preživeti čim več časa na naši strani, ker imamo zanj/zanjo poleg takšne vsebine, še celo vrsto oglaševalcev, ki nam drago plačujejo, da jim zraven prikazujemo oglase, ki ga/jo utegnejo zanimati.’
Tudi Google, kot največji spletni ponudnik vsebin, deluje podobno. Vse to, kar koristimo brezplačno na teh visoko kapitalskih platformah, v resnici plačujemo s kliki in ogledi oglasov, ki nam jih prikazujejo.
Iz njihovega zornega kota bi bilo povsem nesmiselno, da vam predlagajo in ponujajo vsebino, ki vas morda ne bo zanimala.
Zakaj bi to počeli, če bi s tem tvegali, da boste odšli stran in iskali drugje. Izgubili bi mnogo xyz-jev, in posledično tudi oglaševalcev, ki jim plačujejo navidez brezplačno uporabo sistema.
Če algoritem torej zazna, da vas zanima teorija ravne zemlje, potem boste na vašem zidu prejemali veliko takšne in podobne vsebine. Morda celo prejmete povabilo na konferenco.
Če vas zanima orožje in verjamete, da bi morali imeti pod posteljo vsaj eno zračko in eno polavtomatsko pištolo, vam bo algoritem predlagal dovolj vsebine ljudi in medijev, ki verjamejo podobno. Morda vas bo celo Trump dodal za prijatelja na Facebooku.
Če nekdo verjame v teorije spola, v svobodno odločitev glede splava, če verjame, da na svetu živijo tudi čarovnice, potem mu bo Google in socialna omrežja ponudile več tega.
Ne zamerite mi, če sem izbral takšne primere, samo bistvo lažje ponazprim. So bolj ekstremni in delikatni, ampak enako velja za vsa področja, tudi tista, ki utegnejo zanimati mene ali vas.
Razumete, zadeva je avtomatska. Za sistemom, za algoritmi ni človeka, ki bi sedel in razmišljal: ‘Čakaj, mogoče pa bi bilo pametno, da kdaj pa kdaj ponudim xyz-ju še kakšen drug pogled, drugačno vsebino.’
Algoritem je hladna, nevtralna matematika in statistika, ki deluje tako, da bo največ koristi (beri dobička) prinesla platformi, ki ga je razvila.
Tukaj je torej socialna dilema.
Kako lahko postanemo zdrava družba, če razmišljamo samo na en način, brez da bi dali možnost drugačnim idejam?
Žal socialna omrežja trenutno ne pripomorejo k temu. Nasprotno. Pomagajo, da ostajamo še bolj razdeljeni in razdvojeni, zaverovani v svoj prav. To je škoda, ker imajo v resnici vso moč, možnosti in orodja, da pozitivno prispevajo k našim medsebojnim odnosom.
Tako pa pripomorejo, da uokvirimo naš svet in naše poglede, ki sčasoma postanejo naša realnost. In to zgolj zato, da ostanemo prikovani pred zasloni in mobiteli, čim dlje, kot je mogoče.
Če bomo utrjevali zgolj in samo en pogled, so vojne in konflikti tudi v bodoče neizbežni, celo stopnjevali se bodo, čeprav si (bolj ali manj) vsi želimo miru.
Vedno je še drug pogled in sam osebno verjamem, da je zrel človek tisti, ki zmore pogledati več zornih kotov in razumeti poglede drugače mislečih.
Kdo je že rekel, da je najbolj nevaren tisti človek, ki je v življenju prebral samo eno knjigo?
Ne le z branjem, lajkanjem, komentiranjem, tudi s srečevanji in pristnimi, živimi človeškimi stiki bomo ohranili odprtega duha.
Nekdo je nekoč simpatično napisal:
Kaj je nasprotje socialnega omrežja? Socialno življenje.
