Vsak človek mora imeti svoj motiv

Ko smo se zvečer z avtom vračali domov iz ženske komune odvisnic, si nisem niti približno predstavljal, da se bo noč tako zavlekla, še manj, da bo tako tragična.

Na cesti proti domu nas je v nekem trenutku pri polni črti z visoko hitrostjo prehiteval avto, a se tudi potem, ko je zdrvel mimo, ni vključil nazaj na desni pas. Nasproti je prihajalo drugo vozilo in vsi smo pričakovali, da bo vendarle začel zavijati. Bilo je prepozno.

Iskre in pok

Petnajst metrov pred nami sta vozili močno trčili in odvil se je prizor, ki ga najbrž ne bom nikoli pozabil.

Iskre in močan pok. Avto, ki nas je prehiteval, je z veliko močjo odbilo na desno stran, ob čemer se mu je odtrgalo kolo, ki je letelo naravnost proti nam.

P. Vitalij je sicer pravočasno zaviral in zavijal na rob ceste, a kolo je trčilo v sprednji del našega avta in popolnoma uničilo levo kolo.

Reševalna akcija

Vsi, ki smo bili v avtu, torej Vitaliy, njegova mama, jaz in Silva, smo bili nepoškodovani in v trenutku, ko smo si opomogli od šoka, smo planili iz avta. Jaz sem tekel proti zmečkanemu avtomobilu na travniku ob cesti in če sem iskren, potem kar sem videl, nisem imel upanja, da je voznik preživel.

Vitaliy je medtem klical rešilce, Silva pa je s svetilko na mobitelu signalizirala in s tem upočasnjevala mimoidoča vozila, ki so z visokimi hitrostmi vozili mimo. V tisti temi namreč niso mogli videti, kaj se je zgodilo. Bilo je nevarno, gume, pločevina, amortizerji, vzmeti, steklo, vse je bilo na cesti. Varnostnega trikotnika nismo imeli, tako da smo pač morali improvizirati.

Ko sem se približal nesrečnemu avtomobilu, sem opazil, da iz razbitega okna počasi leze voznik. Po obrazu je bil krvav, a je zatrjeval, da je z njim vse v redu.

‘Horošo, horošo’ je ponavljal. ‘Dobro je, dobro je.’

Tudi njegov sovoznik je bil živ in nepoškodovan. Prišla sta iz avta in mi sledila do našega avtomobila, kjer je p. Vitaliy še vedno klical pomoč.

In drugi avto?

Avtomobila, ki je vozil nasproti, ni bilo nikjer. Iskali smo ga na drugi strani ceste, v globokem in zaraščenem jarku. Zgolj s svetilko na mobitelu to ni bilo lahko. Na cesti je bilo njegovo kolo, to smo vedeli, potem ko smo prešteli zmaličene gume prvega vozila.

Iskali smo naprej v smeri, kamor je bil namenjen in na travniku kakih sto metrov proč od nezgode, našli tudi njegovo vozilo. Voznik je stal pri razbitem avtu, na srečo tudi on nepoškodovan. A imel je drugo težavo. Bil je pijan.

Tri nesreče v eni uri

Kmalu potem, ko smo odstranili avtomobilske dele iz ceste, se je pripeljalo reševalno vozilo, pol ure kasneje tudi dva policista. Reševalci so oskrbeli ranjenega voznika in ga odpeljali v bolnišnico, policista pa sta na hitro opravila pogovor z vsemi vpletenimi.

‘V tej uri je to že tretji karambol,’ je dejal eden od policistov. ‘Pred pol ure je avtobus s petdesetimi potniki trčil v tovornjak in ranjene še vedno vozijo v bolnico’. In to le nekaj kilometrov proč od nas!

Očitno sta nesrečo z avtobusom pokrivala le ta dva policaja, zato sta morala hitro oditi tja in dejala, da se vrneta nazaj.

Ukrajinska korupcija

Vitaliy je poklical v moško komuno in nekaj fantov je nemudoma pripeljalo drug avto. Silva in mama sta se z njimi odpeljali domov, midva s p. Vitaliyem pa sva čakala v avtu na policiste in nadaljevanje postopka.

‘To bo trajalo vsaj nekaj ur,’ je dejal Vitaliy. ‘Takšne stvari v Ukrajini tečejo počasi. In še nekaj… Ko bodo policisti spraševali, kaj se je zgodilo, jim povej tako kot je bilo, in to je to. Ni se dobro preveč vmešavati v postopek, ker se lahko znajdeš v težavah. Resnica tukaj največkrat sploh ni pomembna.’

Vprašujoče sem ga pogledal.

‘Na tem mestu bo v igro vstopila korupcija,’ je pojasnjeval. ‘Pomembno bo, kdo je kdo, kdo ima več denarja, kdo pozna koga… Policisti že lahko napišejo resnično poročilo, a to je v Ukrajini sekundarnega pomena. Tista stran, ki je močnejša, bo na koncu zmagala, ne glede na okoliščine. Mimogrede, tistemu vozniku, ki je vozil nasproti, slabo kaže, tudi če ni kriv. Je pač pijan.’

Alkotestu se lahko izogneš – proti plačilu

Ko sva sedela v avtu in čakala na policista, mi je Vitaliy razlagal o tem, kako stvari običajno potekajo v primerih podobnih nesreč.

‘Nesreče se tukaj najbolj pogosto zgodijo zaradi alkohola. Če se vinjeni voznik želi izogniti alkotestu, bi moral policistu plačati visoko tarifo, ki si jo marsikdo ne more privoščiti. Zato ti ljudje pogosto hlinijo poškodbe, policist pa jih mora po zakonu pripeljati v bolnišnico. Tarife, ki jih tam zaračunavajo sestre za prikrivanje alkoholiziranosti, so namreč mnogo nižje.’

Prepir s policisti

Policista sta se vrnila čez dve uri. Preverjala sta okoliščine in vpletene spraševala o poteku dogodkov. Njuna pozornost se je usmerila na pijanega voznika in seveda, nameravala sta ga odpeljati na odvzem krvi. V tistem je na kraj dogodka pripeljal bel kombi s štirimi moškimi. Bili so prijatelji vinjenega gospoda.

S p. Vitaliyem sva sedela v avtu in poslušala prerekanje s policisti. Moški so vztrajali, da bodo prijatelja sami odpeljali v bolnišnico (cene za podkupnino so tam bolj znosne). Začelo se je fizično prerivanje in šele ko je policist zagrozil, da bo streljal, so se strasti umirile. Kombi se je naposled vendarle odpeljal proč.

Odgovornost

Pred očmi se mi je vrtel prizor celotnega dogodka. Bil sem jezen na voznika, ki nas je malomarno prehiteval in povzročil nesrečo. Hkrati mi je bilo žal za drugega, ki pravzaprav ni bil kriv, a bo najbrž prav on tisti, ki bo bo moral nositi odgovornost, ker je vozil pijan.

S p. Vitaliyem sva ostala v avtu še dve dodatni uri, ker sva čakala na avtovleko. Domov sva prišla mnogo kasneje, kot sva predvidevala. Bog je imel torej svojo idejo, kako se bo končal dan, ki je bil sicer zelo lep in tudi pomemben za tukajšnjo skupnost odvisnikov.

Pekarna je odprta

Pred nezgodo smo bili na otvoritvi pekarne, ki bo odslej samostojna enota tik ob ženski komuni. Dekleta iz skupnosti bodo pekla kruh in pecivo, prodajale pa ga bodo hotelom, trgovinam, lokalom itn. Na tak način bo skupnost seveda finančno bolj samostojna.

V minulem tednu je bilo najino delo bolj ali manj vezano na pomoč v pekarni. Nameščala sva razsvetljavo in pomagala pri čiščenju in urejanju prostora za otvoritev.

Svečanega dogodka so se udeležili mnogi prijatelji skupnosti, bivši odvisniki, poljska ambasadorka in nekateri člani italijanske skupnosti In Dialogo. Na ta dan je tukajšnja skupnost praznovala štiri leta delovanja, poleg tega pa je Vadim, eden od fantov v skupnosti, zaključil svoj dveletni program. Veliko razlogov torej za slavje in praznovanje!

Od vojaka do alkoholika in nazaj

Vadim je star 45 let, vojak po poklicu. Bil je poročen in ima hčerko. Ko je razpadla Sovjetska zveza je razpadla tudi vojska. Takrat je Vadim, tako kot mnogi drugi ukrajinski vojaki, izgubil službo. Izguba ga je močno prizadela in ujel se je v pasti alkohola.

Odvisnost je napredovala tako močno, da mu je razpadla družina. Stanovanje, v katerem so živeli, je bilo ženino in ko se je ta ločila od njega, je pristal na ulici. Podatek, da je v enem dnevu moral popiti 3 litre vodke, da se je izognil abstinenčni krizi, je dovolj zgovoren.

Tako kot Gena, o katerem sem pisal zadnjič, je tudi Vadim dolga leta prihajal na točko za razdeljevanje hrane. Odločil se je, da naredi konec alkoholu in pred dvema letoma vstopil v skupnost.

Pripravljen na zmago

Dveletni program, ki je zahteven in terja veliko odrekanja, mu je pomagal, da je spet prevzel nadzor nad svojim življenjem. Kako zelo navdihujoče ga je bilo opazovati, ko je prejemal darila svojih tovarišev in prijateljev v skupnosti! Tisti ponos in sreča, ki prideta na plan ob zmagah v težki notranji vojni.

Ostal je vojak, pripravljen na vojno, pripravljen na težka soočanja in seveda, pripravljen na zmago!

Kakšen je tvoj motiv?

Ko sem nekoč vprašal patra Vitaliya, kaj je po njegovem mnenju ključno, da se človek reši odvisnosti in postane svoboden, je dejal takole:

‘Imeti moraš motiv. Za odvisnike so najbolj nevarne prve zmage. Ko pride v komuno, je obupan in njegov motiv je jasen: ostati trezen in prestati abstinenco. Ko to doseže, si oddahne in misli, da je že na konju. Izgubi motiv in takrat je v veliki nevarnosti, da ga zahrbtna odvisnost zasači nepripravljenega.

Na tej točki mnogi odpovedo, zapustijo skupnost in se vrnejo na stara pota. Zato se s fanti redno pogovarjamo o njihovih motivih: Zakaj želiš ostati trezen? Kaj želiš v svojem življenju? Kakšni so tvoji razlogi?’

Ujeti v krogu

V bistvu to velja za vse nas, kajne? Nihče ni popolnoma svoboden, vsi imamo svoje demone, ki nas želijo vpreči v verige in onemogočiti, da bi živeli prosto in polno. In tudi mi na svoji poti pogosto izgubimo motiv, pogled naprej, cilj, ki ga želimo doseči. Takrat se vrtimo v krogu in smo ujeti.

Imeti motiv pomeni imeti tudi upanje!

Iz Ukrajine v Litvo

Najin misijon v Ukrajini se zaključuje. V prispevkih, ki sva jih pisala iz Kijeva in Odesse, sva želela pokazati, da Bog ni pozabil na Ukrajino, kljub temu, da stvari na zunaj morda zgledajo drugače.

Ljudje, ki sva jih srečala tukaj, se zavedajo izzivov, s katerimi so soočeni, a dobro vedo tudi to, da niso sami. Vera v Boga ostaja neomajna, morda močnejša kot kadarkoli prej. To je izvir, od koder črpajo moč.

Kar jih navdaja z upanjem in žene naprej, je pogled na tisto sliko, ki jo želijo gledati v prihodnosti, ne na sliko, ki se jim kaže danes. Tudi Slovenci smo bili nekoč v podobni situaciji. Imeli smo svoj motiv. Ga imamo še vedno?